Pomožne historično-filološke vede in njihove moderne tehnološke aplikacije

Študentje naj spoznajo praktičen pomen t. i. pomožnih (tudi „temeljnih“) historično-filoloških ved – zlasti ekdotike ali tekstne kritike, kodikologije in paleografije. Predmet predstavi nepogrešljivo vlogo teh ved pri dataciji, branju in razumevanju starejših primarnih virov slovenskega slovstva. Študentje naj bi zmogli brati in razumeti razne vrste rokopisov v slovenščini (17. in 18. stoletje) in deloma v nemščini (Kurrentschrift).

Za diplomante računalništva je pogoj opravljen obvezni izbirni predmet Humanistika.

Predavanja bodo praktično usmerjena: problematiko bodo razgrnila po enakem vrstnem redu, kot se z njo srečuje raziskovalec, ko ima pred sabo še neznan ali malo raziskan primarni vir. Najprej se sprašuje, katero in kakšno delo je pred njim, za katero izdajo gre ali kakšen prepis, izvirnik ali avtograf ima v rokah. Razbrati mora materialne in besedilne podatke, po katerih more delo datirati. Prebrati mora znati samo besedilo in ga razumeti. Na koncu mora raziskovalec svoj vir ustrezno opisati, prepisati, komentirati in objaviti kot znanstvenokritično objavo vira. Snov torej obsega vsebinske sklope, ki obravnavajo razne pomožne vede.
• Klasična bibliografija – veda o tiskih in opisu natisnjenih del. Kratka zgodovina bibliografije in tiskarstva s poudarkom na slovenskem gradivu. Razlikovanje med izdajami in ponatisi; prstni odtis knjige.
• Kodikologija – veda o kodeksih, rokopisnih delih. Materialna podstat rokopisa kot vir podatkov o nastanku. Sestavni deli za opis rokopisa.
• Paleografija – veda o starih pisavah. Razvoj pisav od srednjega veka do novega veka. Pisave, v katerih je zapisano slovensko slovstvo in z njim povezano gradivo.
• Rokopisi 17. in 18. stoletja v slovenskem jeziku. Nahajališča, besedila, zvrsti. Možnosti novih odkritij.
• Tekstna kritika – veda o raziskovanju in primerjanju več verzij besedil, prepisanih v rokopisih, in iskanju najbolj pristne verzije; pomembna zlasti za antična in srednjeveška besedila v klasičnih jezikih in jezikih tistih evropskih narodov, ki so razvili srednjeveško književnost v ljudskem jeziku.
• Ekdotika ali edicijska tehnika – veda o raziskovanju vsakovrstnih rokopisnih besedil z gledišča njihove znanstvenokritične analize in objave.
• Tradicionalne oblike znanstvenokritičnih izdaj. Njihova načela, metode, postopki.
• Elektronske znanstvenokritične izdaje – prenos tradicionalne kritične izdaje v nov medij. Oblike in postopki. Metodološka sorodnost s tradicionalnimi tiskanimi izdajami.
• Besedilna tradicija – posredovanje, izročilo, izročanje besedil – neprekinjen proces. Priprava znanstvenokritične izdaje kot vezni člen med starim besedilnim izročilom in novim izročilom, ki po znanstveni izdaji nastane: ponatisi v komercialnih, bralnih idr. izdajah.
Na predavanjih obravnavane teme naj bi študentje pri vajah spoznali v praksi, ob študiju, opisovanju in transkribiranju primarnih virov. Študent bo izbrani vir opisal, analiziral, prepisal in pripravil za znanstveno komentirano objavo. Pri tem se bo lahko posluževal tako tradicionalnih poti kakor tudi modernejših postopkov elektronskega objavljanja znanstveno strukturiranih besedil.

Na koncu bodo študentje obvladali naslednje: vsaj okvirno opisati, datirati in na različne metodološke načine transkribirati rokopis ter ga pripraviti za objavo primarnega vira.

Primarna literatura bodo izvirni, primarni viri sami. Te bo določil habilitirani predavatelj specifično glede na izbrane teme. Kot pregledne obravnave bodo predpisani uveljavljeni, večinoma tuji priročniki.
L. Burnard: Encoding Standards for the Electronic Edition. V: Znanstvene izdaje in elektronski medij (ur. M. Ogrin), ZRC SAZU 2005, str. 25–42.
V. Novak: Latinska paleografija. Beograd 1952 (1980, 1987, 1991)
M. Ogrin: Edicijska vprašanja ob elektronski izdaji Treh pridig o jeziku A. M. Slomška. V: Znanstvene izdaje in elektronski medij (ur. M. Ogrin), ZRC SAZU 2005, str. 71–82.
D. C. Greetham: Textual scholarship. Garland Publ., 1994.
Jakov Stipišić: Pomoćne povijesne znanosti u teoriji i praksi. Zagreb, 1972 (1975).

Pisni izpit (50%), ustni izpit (50%).

Matija Ogrin preučuje slovensko književnost od 17. do 19. stoletja. Njegova glavna pozornost velja baročnem slovstvu, poznobaročnim delom v času razsvetljenstva in romantike ter slovstvenemu krogu Antona Martina Slomška.
Ogrinovo delo temelji na raziskavah primarnih virov in njihovi klasični obravnavi: prepisovanju, komentiranju in izdajanju. Pri tem je večjo pozornost posvetil metodam elektronskega znanstvenega objavljanja virov in vodil več projektov s tega področja. Uredil je več znanstvenokritičnih izdaj, med drugim Škofjeloški pasijon. Ureja zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Skupaj s Tomažem Erjavcem, IJS, je prejel nagrado Google Digital Humanities Research Award (2010). V zadnjih letih se posveča zlasti rokopisom in nadaljuje raziskavo "Neznani rokopisi slovenskega slovstva".

Izbrane objave:

• Ur.: Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011–.
• Ur. (z Aleksandrom Bjelčevičem in Urško Perenič): Rokopisi slovenskega slovstva od srednjega veka do moderne. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2017.
• Ur.: Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev: 1946–2016: 70 let izhajanja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016.
• Ur. (z Erichom Prunčem): Kapelski pasijon: znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU; Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2016.
• Ur.: Štrekelj, Karel: Zgodovina slovenskega slovstva. 2 zv. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2012–2014.
• Ur.: Romuald: Škofjeloški pasijon. Elektronska znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2009.
• Ur.: Cankar, Izidor: S poti. Elektronska znanstvenokritična izdaja. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2007.
• Literarno vrednotenje na Slovenskem: od 1918 do 1945. Ljubljana: LUD Literatura, 2003.
• Literarno vrednotenje na Slovenskem. Od Frana Levstika do Izidorja Cankarja. Ljubljana: Študentska založba, 2002.
• O vlogi rokopisov v dolgem prehodu iz rokopisne v tiskano knjigo v slovenski književnosti. Primerjalna književnost 40.1 (2017): 43–58.
• Bratovščinske iskre: duhovna besedila baročnih bratovščin na Slovenskem. Acta historiae artis Slovenica 21.2 (2016): 55–88.
• (Z Janom Jono Javorškom in Tomažem Erjavcem:) A Register of Early Modern Slovenian Manuscripts. Journal of the Text Encoding Initiative 4 (2014): 1–13.
• Anton Martin Slomšek in vprašanje enotnosti slovenskega kulturnega prostora. Slavistična revija 60.3 (2012): 457–468.