Mobilnost v Estoniji
Šestega junija 2026 smo sodelovali na delavnici na otoku Muhu v Estoniji, ki jo je organizirala Estonska akademija za umetnost (EKA). Prispeli smo dan prej in tisti večer imeli organizirano večerjo v lokalni restavraciji, specializirani za krompir, ki jo vodi in upravlja nekdanja študentka EKA. Naslednji dan smo se s kombijem odpeljali do pristanišča in se približno 30 minut peljali s trajektom čez morje, nato pa se še 30 minut vozili čez otok do hiše, kjer smo bivali.
Medtem ko je bilo doma tudi do 35°C vroče, smo v Talinu in na otoku nosili lahke jakne in majice z dolgimi rokavi – kar je bilo čudovito osvežujoče. Otok je precej majhen, tih in zelen, in v tipično estonski maniri so nas takoj poslali ven na vajo povezovanja z naravo – hojo bosih nog po dvorišču, v tišini in vsak zase. Nato smo sedli na tla in se pogovarjali o občutkih, ki smo jih doživeli. Hiša je bila velika in je imela atelje, kjer smo naslednjih nekaj dni delali na projektih za delavnico.
Preden smo se lotili same delavnice, smo imeli zanimivo učno izkušnjo o uporabi želatinastih plošč (gel plates) za tiskanje, ki jo je vodil vodja oddelka za animacijo na EKA, ki je sicer tudi grafik. Priskrbeli so nam materiale in imeli smo popolno svobodo pri eksperimentiranju s kakršnimi koli materiali smo želeli.
Medtem ko smo še preizkušali novo pridobljeno spretnost tiskanja z želatinastimi ploščami, so gostitelji premešali študente in študentke v nove skupine in nam dodelili naloge. Ustvariti smo morali animacijo z uporabo poljubnih materialov – po možnosti naravnih, ki smo jih našli zunaj – in jih spremeniti (preobraziti) enega v drugega. Bila je zelo zabavna vaja in z ekipo smo odlično sodelovali. Timsko delo smo vzeli dobesedno in vse dele naše animacije naredili medsebojno odvisne, tako da smo morali delati skupaj in sočasno. Zaradi tega sem bila vesela, saj je bilo delo bolj dinamično in manj stresno v primerjavi z drugimi skupinami, kjer je vsak delal sam zase in nato poklical naslednjega, ko je končal.
Po delavnici smo imeli projekcijo naših animacij, kres, kjer smo pripovedovali ljudske zgodbe iz naših domačih držav, savna pa je bila na voljo vsak večer tisti teden, ljudje pa so se izmenjevali skozi večji del noči.
Noč seveda nikoli ni bila prava noč v primerjavi z našo, saj sonce nikoli povsem ne zaide. Nebo ostane vedno rahlo svetlo, sončni zahod in vzhod pa smo lahko opazovali v razmiku le okoli 3 ur. Ko smo se vrnili v Talin, smo imeli še dan in pol za raziskovanje, izkušnjo pa smo zaključili z opazovanjem sončnega zahoda na plaži okoli polnoči (00.30).
Na splošno je doživljanje Estonije samo po sebi nepozabna izkušnja, ki bi jo priporočila vsakomur – med animacijskimi delavnicami pa ta zagotovo izstopa kot edinstvena učna izkušnja, ne le na področju animacije, temveč tudi glede drugih zanimivih priložnosti!
Avtorica: Neda Ivanović, Akademija umetnosti
