Intelektualci in inteligenca

Slušatelj je sposoben samostojno raziskovati na znanstveno verificiran način področje intelektualne zgodovine ter rezultate svojega dela umeščati tudi v kontekst politične zgodovine, zgodovine mentalitet, socialne zgodovine in drugih področij, kot so sociologija, literarna zgodovina in socialna antropologija. Postane verodostojen avtor znanstvenih razprav z navedenih področij in udeležene v večdisciplinarnem polilogu..

Formalni pogoj za vključitev v delo je končan študij na dodiplomski stopnji in vpis na podiplomski študij. Pričakuje se znanje več jezikov na stopnji, ki omogoča kritično recepcijo virov in relevantnih del za obravnavo problematike predmeta.
Pogoj za opravljanje študijskih obveznosti je aktivno samostojno delo slušatelja v seminarju (s tem ni mišljena formalna oblika, temveč diskusijska izmenjava mnenj o rezultatih raziskav s kolegi) in pisanje znanstvenih prispevkov.
Predavanja, ki na sintetičen način tematizirajo najpomembnejše transformacije položaja in vloge intelektualca v javnem prostoru v obdobju modernizacije, primerjalno pa tudi prej, so zamišljena kot uvod v samostojno analitično delo. Zato se od slušatelja pričakuje, da pred začetkom seminarskega dela in samostojnega raziskovanja izkaže primerno poznavanje tematike predmeta v obliki aktivnega sodelovanja pri predavanjih in problemskih pogovorih o tematiki le-teh.

Predmet tematizira položaj in vlogo intelektualca v novoveški Evropi ter transformacije obojega. Obravnavana je vloga intelektualcev v artikulaciji vodilnih idej revolucij 19. stoletja, pa tudi idej, ki so revolucijam nasprotovale. Pozornost se namenja tudi generalnim refleksijam o aktualnem položaju ter koncepcijah zgodovine in prihodnosti. V 20. stoletju, ki ga zaznamuje pojav t. i. javnega intelektualca, postane vloga intelektualcev še opaznejša. Preplet umetniške ustvarjalnosti in političnega angažmaja doseže višek po koncu druge svetovne vojne; za poznejši čas je značilna težnja po uveljavljanju ozko specializiranega profesionalizma, ki postavlja pod vprašaj koncepcijo t. i. javnega intelektualca.
Posebno pozornost se namenja koncepciji inteligence, ki se kot sloj in kot koncepcija pojavi v Rusiji v 19. stoletju. Razmere v avtokratskem carstvu so intelektualce oblikovale kot posebno opozicijsko skupino v državi in emigraciji. Vanjo ne literarni ne intelektualni zagovorniki oblasti ali sprave z njo niso sodili, pa čeprav je bila njihova umetniška ustvarjalnost oziroma refleksivna prodornost velikokrat povsem primerljiva s tisto pri glasnikih inteligence, kar še posebej prihaja do izraza v primeru F. M. Dostojevskega in K. P. Pobedonosceva. V socialističnem svetu je inteligenca kljub spremenjenim razmeram ostala dojemana kot poseben sloj, za katerega pripadnike je značilna kritičnost ali celo opozicionalnost do režima.

Slušatelj spozna osrednje tokove mišljenja v obdobju modernizacije in njihove transformacije ter medsebojne vplive. Spozna razmerja med širšim okoljem in položaja intelektualca v koncepcijah odprte in zaprte družbe. S samostojnim raziskovalnim delom dopolnjuje in nadgrajuje obstoječe rezultate raziskav ter utira nove poti pri razumevanju vloge in položaja intelektualcev v javnem prostoru.

• Marvin Perry, An Intellectual History of Modern Europe, Houghton Mifflin, 1993. E-gradivo
• William Johnston, The Austrian Mind: An Intellectual and Social History, 1848–1938, University of California Press, 1983. E-gradivo
• Jeremy Jennings, Kemp-Welch, Anthony (ur.): Intellectuals in Politics: From the Dreyfus Affair to Salman Rushdie, Routledge, 1997. E-gradivo
• Julien Benda, La Trahison des clercs, Les Cahiers rouges, Grasset, 2003. Katalog E-gradivo
• Richard Pipes (ur.), The Russian Intelligentsia, Columbia Univ. Press 1961. E-gradivo
• Isaiah Berlin, Ruski misleci, Beletrina 2014.
• Richard Posner, Public Intellectuals: A Study of Decline, Harvard University Press, 2002. Katalog E-gradivo

Seminarska naloga. Ustni izpit. Seminarska naloga je pogoj za pristop k ustnemu izpitu.

Igor Grdina:
1965 – rojen v Celju;
1991 – Univerza v Ljubljani: magisterij (slovenska literatura);
1994 – Univerza v Ljubljani: doktorat (literarne vede);
2002 – Univerza v Ljubljani: doktorat (zgodovina);
2004 –Univerza v Ljubljani: redni profesor za slovensko literaturo;
2004 – znanstveni svetnik (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti);
2006 – Univerza v Novi Gorici: redni profesor za kulturno zgodovino.
Bil je gostujoči profesor na dunajski univerzi (2 semestra – slavistika, vzhodnoevropska zgodovina); predaval je tudi na univerzah v Tübingenu, Gradcu, Celovcu, Mariboru in v Kopru. Z referati se je udeležil znanstvenih številnih znanstvenih srečanj v Sloveniji, Regensburgu, Moskvi, Kőszegu, Szegedu, Rimu in Pragi).

Izbrana bibliografija:

Grdina, I. Od Brižinskih spomenikov do razsvetljenstva. Obzorja, 1999.
Grdina, I. Od rodoljuba z dežele do meščana, (Studia humanitatis, Apes, 13). Studia humanitatis, 1999.
Grdina, I. Vladarji, lakaji, bohemi, (Studia humanitatis, Apes, 13 bis). Studia humanitatis, 2001.
Grdina, I. Preroki, doktrinarji, epigoni: idejni boji na Slovenskem v prvi polovici 20. stoletja. ICK, 2005.
Grdina, I. Med dolžnostjo spomina in razkošjem pozabe: kulturnozgodovinske študije. ZRC SAZU, 2006.
Grdina, I. Moč umetnosti in sila politike. ICK, 2007.
Grdina, I., Ura kirasirjev: tri študije o Stendhalovi umetnosti romana (Zbirka Zbiralnik, 19). Inštitut za civilizacijo in kulturo - ICK, 2013.
Grdina, I., Iz biedermeierskega albuma, (Zbirka Zbiralnik, 22). Inštitut za civilizacijo in kulturo - ICK, 2014.
Grdina, I., Muze in pepel: tri študije o vojnem ustvarjanju (Zbirka Zbiralnik, 23). ICK - Inštitut za civilizacijo in kulturo, 2014.