Podobe žensk v svetu mitov in njihova recepcija v slovenski književnosti

Cilj predmeta je literarna analiza klasičnih mitoloških, folklornih in biblijskih motivov v literarnih besedilih od antike do danes, ki vsebujejo podobe ženske, prikazane v podobnih ali različnih literarnih vzorcih. Metoda intertekstualnosti narekuje primerjalno analizo relevantnih mitičnih in biblijskih besedil in raziskavo njihove recepcije v novejši slovenski književnosti na literarni ravni.

Študentje in študentke s tematološko in primerjalno analizo ter literarno interpretacijo, ki priteguje interdisciplinarna dognanja antropologije in filozofije, ob podobah ženske obravnavajo njihove realne in simbolne pomene in jih umeščajo v širše družbene in kulturno-zgodovinske kontekste.

Potrebno je dobro predznanje iz literarnoteoretičnih predmetov, predmet pa se povezuje tudi s področji slovenske in svetovne književnosti, antropologije, kulturnih študij in študij spolov. Priporočeno je predznanje s področja feministične literarne vede, zlasti vidikov ženskih likov v literaturi (študije ženskih podob). Predmet navaja k samostojni uporabi različnih metodoloških pristopov v raziskavah podob žensk, med drugim metod recepcijske estetike, hermenevtike, intertekstualnosti in strukturalne antropologije v raziskavah arhetipov in mitov v literaturi.

Študentke in študentje se seznanijo z reprezentacijami in vlogami ženskih literarnih likov v vplivnih delih slovenskega in svetovnega ljudskega in mitološkega izročila ter umetne književnosti.
V ospredju literarnih analiz in interpretacij so pripovedke, zgodbe, pripovedi in pesmi o dejanjih ženskih mitoloških oseb – herojinj v babilonsko-asirskem, staroegipčanskem, indijskem, starogrškem in drugih mitoloških izročilih; o podobah ženskih likov v biblijskih besedilih ter o vplivnih ženskih karakterjih v slovenskem folklornem izročilu v evropskem kontekstu (slovenska lepa Vida v primerjavi z ženskimi liki evrosredozemskih dežel idr.).
Študentke in študentje starejše izročilo primerjajo s sodobnimi literarnimi deli – novejšimi interpretacijami klasičnih besedil – v svetovni in predvsem slovenski umetni književnosti različnih vrst in zvrsti iz 19., 20. in 21. stoletja. Odkrivajo izvirne prvine avtorjev v uporabi bogate motivike in simbolike, povezane s prikazanimi ženskimi značaji, posebej tudi njihove vrline in šibkosti.
Vsebina 15 predavanj bo obsegala:
TEMELJNI POJMI IN METODOLOŠKI PRISTOPI
1. Študentke in študentje se seznanijo s temeljnimi pojmi in metodološkimi pristopi v obravnavi podob žensk v mitologiji in literaturi. Interpretacija besedil glede na njihov pomen in formalno-estetske poteze poteka ob uporabi različnih teoretičnih pristopov k literaturi, ki vsak s svojega vidika poudarjajo, kar je po njihovi oceni posebej pomembno za kulturo in družbo (novi historizem, recepcijska teorija, seksualna politika idr.). Pri tem imanentno interpretacijo nujno dopolnjuje vključevanje del v višje historične zveze in sklope, zlasti npr. v družbenozgodovinske, duhovnozgodovinske in literarnozvrstne.

PODOBE ŽENSK V BABILONSKO-ASIRSKEM, STAROEGIPČANSKEM IN INDIJSKEM IZROČILU
2. Podoba boginje Ištar kot neuslišane demonske zapeljivke in njenega maščevanja v starobabilonski različici Epa o Gilgamešu. Podoba ugrabljene Ramove žene Site v indijskem epu Ramajana. Zapeljevanje bratove žene v egiptovski Zgodbi o dveh bratih in vzporednice v slovenskem ljudskem slovstvu in umetnem izročilu (pripovedi o Kačji kraljici ali Trdoglavu idr.).

PODOBE ŽENSK V STAROGRŠKEM IZROČILU IN NJIHOVA RECEPCIJA V LITERATURI
3. Izbrane podobe žensk v starogrškem mitičnem izročilu in literaturi: podobe Helene v Homerjevi Iliadi; podobe Penelope, Navsikaje idr. v Homerjevi Odiseji; podobe Evridike v zgodbi o Orfeju in Evridiki; podoba Niobe, in Antigone ter njihove transformacije v slovenski književnosti (F. Prešeren, S. Gregorčič, J. Murn, I. Cankar, B. Vodušek, G. Strniša, V. Taufer, D. Jovanovič, B. A. Novak idr.).

1. Podobe žensk v Evripidovih tragedijah: Medeja in poznejše literarne interpretacije ter tragedije žensk v literaturi (Flaubert, Madame Bovary, Tolstoj, Ana Karenina)

Študentje se seznanijo z dramami Evripida, ki jih zaznamujeta neodvisnost misli ter sposobnost za subtilne variacije razpoloženj. Izjemen je bil tudi v svojih upodobitvah ženskih likov, bodisi junakinj vrlin ali njihovega nasprotja.

Obravnavajo etično šokanten lik Medeje, prvi znani starogrški mit o detomorilki, v katerem ženska hladnokrvno manipulira z otrokom, da bi se tako maščevala svojemu možu za izdajstvo.

Študentje obravnavajo interpretacije teh podob v slovenski ali/in svetovni literaturi. Prim. Jenkova lirsko-dramska dialoga Orest (1868) in Medeja (1870); monologa Oresta in Medeje, ki ju je J. Stritar napisal kot fragmenta nenapisanih dram, drama Medeja D. Zajca, 1988, idr.

1. Podobe žensk v Evripidovih tragedijah: Fedra in Elektra ter poznejše literarne interpretacije
   Študentje obravnavajo podobo Fedre, Tezejeve žene, ki je izpovedala strast svojemu pastorku Hipolitu; zaradi nesrečne in neuslišane ljubezni je naščuvala svojega moža proti Hipolitu, nato pa napravila samomor.

Obravnavajo tudi lik Elektre, ki je pomagala svojemu bratu ubiti njuno mater Klitajmnestro, da se zadosti pravici, ker je njuna mati skupaj s svojim drugim možem ubila njunega očeta Agamemnona, ali pa ga je celo ubila sama.

Študentje obravnavajo interpretacije teh podob v slovenski ali/in svetovni literaturi, npr. v drami M. Zupančiča Elektrino maščevanje, 1988/89.

1. Podobe žensk v Evripidovih tragedijah: Helena ter poznejše interpretacije v literaturi, gledališču, umetnosti in filmu
   Študentje obravnavajo eno najslavnejših podob grške mitologije, lepo Heleno, v Evripidovi drami prikazano v svetlejšem tonu.

Ob liku Helene bo govor o simboliki lepote in o strašni, pogubni moči, ki jo lepa ženska lahko uveljavlja. V ozadju te mitske figure bomo ob pomoči Homerjevega zapisa o njenem življenju iskali identiteto te ženske osebe ter sledili kulturnemu vplivu, ki ga je imela na antični svet in na zahodno civilizacijo.

Spoznali bomo njeno vlogo in reprezentacije njene podobe v umetnosti in literaturi (prim. lik Helene v zgodnjih Prešernovih pesmih idr.).

PODOBE ŽENSK PRI OVIDU
7. Podobe žensk v Heroidah: Penelopa, Dido, Sapfo, Hera

Študentke in študentje se seznanijo s Heroidami, v katerih je rimski pesnik Ovid duhovito predstavil petnajst ženskih karakterjev iz mitov in literature in ustvaril fikcijo, v kateri vsaka ženska piše pismo junaku, ki jo je zapustil. Ta globoko ganljiva literarna pisma razkrivajo skrivnost ljubezni, pri tem pa izražajo bolečino ob ločitvi, odpuščanje nezvestobe ali jezo ob izdajstvu. V dajanju glasu ženskam se postavlja vprašanje, ali Ovid piše kot ženska, ki spodbuja obravnavo s stališča retorike in naratologije. V obravnavi fiktivnih pisem študentje in študentke upoštevajo metodo pozornega branja besedil, v katerih se zdi, da vsaka ženska pripoveduje svojo lastno zgodbo.

Med podobami žensk so Penelopa, ki ji zbuja sum dolga odsotnost Odiseja; Dido, ki grenko graja Eneja, ker je prezgodaj zapustil njeno posteljo; grška pesnica Sapfo, historična oseba, ki opisuje svojo strast do Phaona, ko jo je grobo zavrnil. V poetičnih pismih med Parisom in Heleno zaljubljenca skušata pozabiti na usodo, ki jima je prerokovana, medtem ko mladostni Leander nepremišljeno tvega svoje življenje, da bi bil z ljubljeno Hero.

Študentje primerjajo njihova pisma in odkrivajo njihovo podobnost in razlike, pri tem pa v razlagi njihove presenetljive podobnosti mdr. uporabijo Lacanovo psihoanalitično teorijo želje.

Študentje obravnavajo vpliv teh podob na slovensko ali/in svetovno literaturo (prim. Gregorčič idr.).

PODOBE ŽENSK V BIBLIJI IN NJIHOVA RECEPCIJA V LITERATURI
8. Podobe ženskih likov v Bibliji in njihove interpretacije v literaturi: splošen pregled

Študentje spoznajo portrete odličnih ženskih likov v Bibliji: zapeljivke, junakinje, rešiteljice svojih ljudi idr. Odkrivajo njihovo odmevnost v svetovni in slovenski literaturi in kulturi. Med liki so podobe žensk od Eve, Hagare in Sare, Rebeke, Rahele in Lije, Debore, Dalile, Ruth in Naomi, Abigajle, Batšebe, Ester, Judit, Suzane, Elizabete, do Marije, Jezusove matere; Herodiade in Salome, Marte in Marije Magdalene.

Študentje obravnavajo interpretacije teh podob v slovenski ali/in svetovni literaturi.

1. Podobe bibličnih junakinj kot simbolov poguma in moči: Suzana, Ester, Judit – in njihove literarne interpretacije

Študentje odkrivajo, kako so te osebe skozi zgodovino pomembno figurirale v umetnosti in kulturi kot simboli poguma in moči, mdr. jih je odlikovala lojalnost do njihovega rodu.

Suzana se je raje soočila s smrtjo, kot da bi bila nezvesta svojemu možu. Ester je bila pripravljena žrtvovati svoje življenje za svoje ljudi. Judit je rešila mesto s tem, da je ubila sovražnika, generala Holoferna. V zgodbah, ki so nastale na podlagi bibličnih pripovedi, bodo študentje pozorni na motiviko poguma in neodvisnosti duha ženskih oseb idr.

Študentje obravnavajo interpretacije teh podob v slovenski ali/in svetovni literaturi.

1. Biblične junakinje kot podobe lepote, ki lahko zasužnji in goljufa: Saloma, Dalila, Potifarka – in njihove literarne interpretacije
2. Nekatere junakinje so uporabljale svoj šarm in lepoto za razvoj dogodkov v njihovo korist – Saloma je kralja Heroda pripravila do obglavljenja sovražnika njene matere (Janeza Krstnika); Dalila je uporabila moč nad svojim ljubimcem Samsonom, da je izvedela za skrivnost njegove moči, Potifarka je nagovorila svojega moža, naj po krivici kaznuje sužnja Jožefa, zaradi užaljenosti, ker ji ga ni uspelo zapeljati.

Študentje obravnavajo interpretacije teh podob v slovenski ali/in svetovni literaturi (O. Wilde, poetična drama Saloma; T. Mann, roman Jožef in njegovi bratje idr.; J. Snoj, Jožef idr.)

1. Simbolika Eve in Marije v Bibliji ter interpretacije v literaturi, umetnosti in glasbi

Študentje obravnavajo interpretacije podob Eve in Marije v slovenski ali/in svetovni literaturi. Pripoved o Adamu in Evi v Bibliji primerjajo z interpretacijami v slovenskem folklornem izročilu in literarnih interpretacijah.

Obravnavajo podobo Marije pri F. Prešernu oz. v njegovem Krstu pri Savici, v katerem ob motivu pokristjanjenja Slovencev sledimo prehodu od čaščenja poganske boginje Žive do čaščenja krščanske Marije.

Obravnavajo simbolne upodobitve Marije v literaturi Ivana Cankarja. Poseben poudarek velja simbolnim primerjavam med pisateljevo materjo in Marijo, Kristusovo materjo, ter različnim vlogam, ki jih pisatelj namenja Mariji - vloga matere, zaščitnice, priprošnjice idr.

PODOBE ŽENSK V SLOVENSKEM LJUDSKEM IZROČILU IN NJIHOVA RECEPCIJA V LITERATURI
13. Podoba lepe Vide v slovenskem ljudskem izročilu in v sredozemskih različicah
Izročilo o Lepi Vidi z družbenega vidika upodablja žensko kot žrtev različnih vrst nasilja, ki ga izvajajo moški na oblasti. Tudi v tem pomenu se Lepa Vida razkriva kot zelo pomembna figura po vsem sredozemskem območju, še posebej v slovenskem prostoru. Na tem območju se namreč pojavlja od srednjeveškega ljudskega izročila pa vse do danes v obliki konstantnega literarnega motiva slovenske književnosti. V eksistencialnem smislu figura Lepe Vide izraža vse predstavljive različice tragičnih usod nezaščitenih žensk, ki so padle v roke demonskih sil in nasilnih moških.
Tega motiva pa ne najdemo samo v slovenski, temveč tudi v italijanski in albanski narodni poeziji, v družbi njenih južnih sester, kot so Donna Cannfura, Donna Candia, Zogna Riin, Ta bucurana – La bella, Scibilia Nobili. Po tem lahko domnevamo, da balada o ugrabljeni Lepi Vidi ni zrasla samo iz življenja in trpljenja slovenskega ljudstva in da ni omejena izključno na Jadransko ali Jonsko ali Tirensko morje, ampak je splošno sredozemska.
Pri nas je balada v splošnem ohranjena v trojni obliki ljudskega izročila. Tako kot je zanimiva vsaka različica pesmi o slovenski Lepi Vidi zase, je še bolj zanimivo celotno izročilo zgodbe o Lepi Vidi, z vso svojo mnogotero obliko. Prvo je dolenjsko izročilo, izpričano v ribniški okolici, druga veja različic balade o Lepi Vidi je gorenjsko izročilo, kot tretjo vejo Lepe Vide je treba poudariti izročilo iz doline Rezije.
14. Podoba lepe Vide v slovenskih literarnih interpretacijah: pri F. Prešernu in I. Cankarju
Motiv zapeljane ali ugrabljene Lepe Vide, ki na tujem brezupno hrepeni po domovini in svoji družini, je v slovenskem prostoru prerasel v inspirativni vir za številna umetniška dela, v katerih odsevajo izkušnje celotne slovenske kulture in zgodovine. Navdihoval je mnoge slovenske pesnike in pisatelje od obdobja romantike naprej. Ti so iz stare balade o Lepi Vidi ohranili teme, ki so univerzalne, spreminjale pa so se prvine, ki so bile značilne za posamezne avtorje in določeno dobo. Na Slovenskem je znano več kot petdeset literarnih del s to temo. Najpomembnejši besedili o Lepi Vidi sta Prešernova pesem Od lepe Vide in Cankarjeva poetična drama Lepa Vida.

1. Podoba lepe Vide v slovenskih literarnih interpretacijah: pri drugih avtorjih (pri J. Jurčiču, M. Kranjcu, Z. Simčiču, B. Pahorju idr.)

PODOBE ŽENSKIH MITOLOŠKIH OSEB KOT ZAPELJIVK V SLOVENSKIH IN EVROPSKIH ROMANTIČNIH PESNITVAH

1. Podobe morskih deklic, nimf, siren, rusalk idr. kot simbolov za človekovo skušnjavo in poželenje v romantičnih pesnitvah Prešerna, Jenka, Puškina, Goetheja, Mickiewicza, Heineja

V evropski predromantiki in romantiki odkrijemo več balad s tematiko hrepenenja, šibkosti in skušnjave glavne osebe. Medtem ko je v Prešernovi baladi Od lepe Vide ali pa v njegovem Povodnem možu glavna oseba ženska, ki v trenutku preizkušnje popusti pred zapeljevanjem in jo moška oseba ugrabi, pa se v več baladah skušnjava pojavlja v obliki personifikacije zapeljive gole ženske (ali več žensk), ki je uporabljena kot prispodoba stanja v človekovi duševnosti. S personifikacijo skušnjave (v Bibliji je takšna denimo antropološka metafora kače) so pesniki izražali svoja osebna občutja, ki pa so bila nemalokrat povezana tudi s kritičnim pogledom na družbo, v kateri so bili njihovi ideali neskladni z resničnostjo. Skrajno zanikanje takega sveta in družbe se v baladah kaže kot smrt glavne osebe.

Študentje spoznajo portrete odličnih ženskih likov v mitičnem, ljudskem in bibličnem izročilu: zapeljivke, junakinje, rešiteljice svojih ljudi idr. – ter jih komparativno (intertekstualno) primerjajo z njihovimi literarnimi (v slovenski književnosti in delno tudi svetovni), pa tudi drugimi umetnostnimi interpretacijami (predvsem likovnimi).

Odkrivajo nove interpretacije vloge žensk v mitih in literaturi ter podobe žensk kot arhetipov in simbolov, ki so relevantni tudi danes.

• Avsenik Nabergoj, Irena,2007. Transformation of sensuality in the Slovenian ballad of Lepa Vida (Lovely Vida). V: Traditiones: zbornik Inštituta za slovensko narodopisje in Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU = acta Instituti ethnographiae et Instituti ethnomusicologiae Slovenorum. Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 209−225.
• Avsenik Nabergoj, Irena, 2010. Hrepenenje in skušnjava v svetu literature: motiv Lepe Vide. Ljubljana : Mladinska knjiga (726 str.).
• Avsenik Nabergoj, Irena, 2012. Temptation and abduction in epic poems and short narratives from antiquity, the Middle Ages and modern times: intertextuality and the Slovenian motif of Fair Vida. V: Schnittpunkt Slavistik: Ost und West im wissenschaftlichen Dialog. Teil 2: Einflussforschung. Göttingen : V & R unipress, 263−275.
• Goljevšček, Alenka, 1982. Mit in slovenska ljudska pesem. Ljubljana : Slovenska matica.
• Jensterle-Doležal, Alenka, 2004. Mit o Antigoni v zahodno- in južnoslovanskih dramatikah sredi 20. stoletja. Ljubljana: Slovenska matica.
• Kos, Janko, 2003. Recepcija antičnih mitov v slovenski literaturi. Separat. Ljubljana : Nova revija.
• Meletinski, Jeleazar, 2006: Poetika mita. Prevedel Borut Kraševec ; spremna beseda Miha Javornik. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura.
• Pogačnik, Jože, 1988. Slovenska Lepa Vida ali Hoja za rožo čudotvorno: motiv Lepe Vide v slovenski književnosti. Ljubljana : Cankarjeva založba.
• Slapšak, Svetlana, 2006. Ženske ikone antičkog sveta. Beograd : Biblioteka XX vek : Knjžara Krug.
• Snoj, Vid (ur.) in Tomo Virk (ur.), 2003: Antični mit in literatura : antična razlaga antičnega mita, Homerjeva in Porfirijeva votlina nimf, Dioniz in Kristus pri Hölderlinu, "mitologizem" v literaturi 20. stoletja, recepcija antičnih mitov v slovenski literaturi, Kasandra Borisa A. Novaka. Ljubljana: Nova revija, 2003
• Šmitek, Zmago, 2004. Mitološko izročilo Slovencev: svetinje preteklosti. Ljubljana: Študentska založba.
• Vernant, Jean-Pierre, Pierre Vidal-Maquet, 1994. Mit in tragedija v stari Grčiji. Spremna študija: Svetlana Slapšak. Ljubljana: Študentska organizacija Univerze.

Izbrana poglavja iz del:
• Adam, Alja, 2009. Evridika in Orfej : od zrcalne k mnogoteri ljubezni. Ljubljana : Sophia.
• Armstrong, Carole, 1998. Women of the Bible: with paintings from the great art museums of the world. London : Frances Lincoln. (Se ne dobi – kupi jo prek google books). – ta knjiga je poljudna in bogata s slikami.
• Avsenik Nabergoj, Irena, 2009. Longing, weakness and temptation: from myth to artistic creations. Newcastle upon Tyne: Cambridge Scholars Publishing (321 str.).
• Avsenik Nabergoj, Irena, 2013. The power of love and guilt : representations of the mother and woman in the literature of Ivan Cankar. Frankfurt am Main : Peter Lang (463 str.).
• Brooke, George J., 1992: Women in the Biblical tradition. Lewiston, N.Y. ; Lampeter : Edwin Mellen Press.
• Fantham, Elaine et al., 1994. Women in the classical world : image and text. New York ; Oxford : Oxford University Press.
• Frankel, Valerie Estelle, 2010: From girl to goddess : the heroine’s journey through myth and legend. Jefferson, N.C. : McFarland & Co.
• Hughes, Bettany, 2005. Helen of Troy: goddess, princess, whore. London: Jonathan Cape.
• Koosed, Jennifer L., 2011. Gleaning Ruth: a biblical heroine and her afterlives. Columbia, S.C. : University of South Carolina Press.
• Lindheim, Sara H., 2003. Mail and female: epistolary narrative and desire in Ovid’s Heroides. Madison, WI: University of Wisconsin Press.
• Lynos, Deborah, 1997. Gender and immortality: heroines in ancient Greek myth and cult. Princeton, NJ; Chichester : Princeton University Press.
• Meletinski, Jeleazar Mojsejevič , 2001. Bogovi, junaki, ljudje : izbrani članki in razprave. Prevod Drago Bajt; spremna beseda Igor Škamperle. Ljubljana: Založba /*cf.
• Mihurko Poniž, Katja, 2008: Labirinti ljubezni v slovenski književnosti od romantike do II. svetovne vojne. Ljubljana: Sophia.
• Millgram, Hillel I., 2008: Four biblical heroines and the case for female authorship: an analysis of the women of Ruth, Esther, and Genesis 38. Jefferson, NC; London: McFarland & Co.
• Ovidius Naso, Publius, 2000. Heroides: select epistles. Ur. Peter E. Knox. Cambridge [etc.]: Cambridge University Press, 2000. (knjigo ima tudi FF UL).
• Powers, Meredith A., 1991: The heroine in Western literature: the archetype and her reemergence in modern prose. Jefferson, N.C.; London : McFarland.
• Radulescu, Domnica, 2002: Sisters of Medea: the tragic heroine across cultures. New Orleans : University Press of the South.

Izbrana literarna dela iz zakladnice slovenske in svetovne književnosti, v katerih nastopajo mitične podobe žensk, mdr.:

• Euripides, 1962. Medeia ; Hipolitos ; Ion. Iz grščine prevedel Fran Bradač. Maribor: Obzorja.
• Euripides, 1978. Elektra. Poslovenil in spremno besedo napisal Marijan Tavčar. Maribor: Obzorja.
• Euripides, 2000. Medeja ; Ifigenija pri Tavrijcih. Prevedel in spremno besedo napisal Marko Marinčič. Ljubljana : Mladinska knjiga (Knjižnica Kondor : izbrana dela iz domače in svetovne književnosti; zv. 292).
• Euripides, 2006. Helena. Prevedla in opombe napisala Jelena Isak Kres. Ljubljana: Modrijan.
• Homerus, 1992. Odiseja. Izbral, prevedel, vsebino preostalih spevov povzel ter spremno študijo in slovarček lastnih imen in strokovnih izrazov napisal Kajetan Gantar ; likovne priloge izbral in komentiral Milček Komelj. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Opravljene obveznosti pri vajah, kolokvij (30%), izdelava seminarske naloge z javno predstavitvijo (30%), ustni ali pisni izpit (40%).

Dr. Irena Avsenik Nabergoj, literarna zgodovinarka in profesorica umetnostne zgodovine, je izredna profesorica za književnost na Univerzi v Novi Gorici ter višja znanstvena sodelavka za področje literarnih ved na ZRC SAZU ter za področje religiologije in religijske antropologije na Univerzi v Ljubljani.

Težišče njenega raziskovanja so slovenska in primerjalna književnost, literarna teorija, mitologija in literatura, literatura in druge umetnostne zvrsti. V dosedanjih študijah je obravnavala teme ljubezni in krivde v slovenski književnosti; literaturo slovenskih pisateljev in pisateljic 19. in 20. stoletja, še posebej opus Ivana Cankarja; reprezentacije resničnosti in resnice v literaturi, podobe Judov v slovenski književnosti ter biblične motive v novejši slovenski in evropski književnosti.
Leta 2009 je prejela Zoisovo priznanje za pomembne dosežke na področju literarnih ved.

IZBRANA BIBLIOGRAFIJA
1. AVSENIK NABERGOJ, Irena, 2005. Ljubezen in krivda Ivana Cankarja. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005 (zbirka Kultura), 794 strani, ilustr.
2. AVSENIK NABERGOJ, Irena, 2008. Mirror of Reality and Dreams: Stories and Confessions by Ivan Cankar. Frankfurt am Main [etc.]: Peter Lang, 309 strani, ilustr.
3. AVSENIK NABERGOJ, Irena. 2009. Longing, Weakness and Temptation: From Myth to Artistic Creations. Newcastle upon Tyne: Cambridge Scholars Publishing, XII, 321 strani.
4. AVSENIK NABERGOJ, Irena. 2010. Hrepenenje in skušnjava v svetu literature: Motiv Lepe Vide, (Zbirka Kultura). Ljubljana: Mladinska knjiga, 726 strani, ilustr.
5. AVSENIK NABERGOJ, Irena. 2011. Literarne vrste in zvrsti: stari Izrael, grško-rimska antika in Evropa. Ljubljana: Cankarjeva založba, 623 strani; 2. del knjige je pripravljen v souredništvu s prof. dr. Dietrom Lampingom, Univerza v Mainzu.
6. AVSENIK NABERGOJ, Irena. 2012. Power of Love and Guilt: Representations of Mother and Woman in the Literature of Ivan Cankar, 463 strani. Frankfurt am Main: Peter Lang – Inernationaler Verlag der Wissenschften.
7. AVSENIK NABERGOJ, Irena. 2013. Reality and Truth in Literature: From Ancient to Modern European Literary and Critical Discourse, 223 strani. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht unipress.