Zgodbe

»SAMEMU MI JE TEŽKO«

KORESPONDENCA DRUŽIN ŠUŠMELJ IN KOSIČ

V začetku 20. stoletja je družina Šušmelj iz Prvačine (po domače Strugarjeva) štela osem članov: mati, oče in šest otrok (rojenih je bilo osem otrok, dve deklici sta umrli v zgodnji mladosti). Najstarejši Alojz je na dan poroke štel 25 let, najmlajši, njegov brat, pa komaj 2 leti. Strugarjevi so bili še kar premožni, imeli so tudi veliko zemlje, toda toliko lačnih ust ni bilo lahko nahraniti.

1. 10.1923 se je Alojz Šušmelj poročil s Kristino Sulič. Nevesta ni bila po volji mami Mariji, ki je imela v mislih premožnejšo nevesto, pa tudi oče ni bil pripravljen deliti posestva oziroma sinu izplačati doto. Tako je bilo družinsko nesoglasje neizbežno.

Alojzu in Kristini so se rodili trije otroci: Zofija – 23. 01. 1924, Ernesta – 28. 09. 1925 in Rihard – 14. 09. 1927. Po Rihardovem rojstvu je dozorela odločitev, da Kristina odide v Egipt za dojiljo in tako zasluži nekaj denarja za osamosvojitev družine. Žalostno je, da jo je k temu vzpodbujala tudi tašča Marija.

Po Kristininem odhodu sta Zofija in Ernesta ostali doma, najmlajšega Riharda pa je sprejela Kristinina sestra Alojzija Sulič, por. Gregorič. Ko je Rihard dopolnil tri leta, ga je oče vzel domov in sam skrbel za tri majhne otroke. Bil je dober gospodar in skrben oče. Otrokom je nadomeščal mater, marsičesa jih je naučil, med drugim tudi slovensko brati in pisati, kar pa je bilo v tistih časih strogo prepovedano. V tem času so se družinska nesoglasja še poglabljala in le predstavljamo si lahko, kako zelo je mož pogrešal ženo.

Kristina se je prvič vrnila domov konec leta 1933. Doma je ostala dobri dve leti. S prihranki sta z možem kupila hišo in nekaj zemlje. Družina je dobila lasten dom. Seveda sta se morala tudi zadolžiti in da bi odplačala dolgove, je Kristina l. 1936 zopet odšla v Egipt. Tokrat je odšla kot guvernanta. Za otroke pa je bilo to slovo huje od prvega. Dovolj so bili stari, da so vedeli, kaj pomeni ostati brez mame. Doma so morali poprijeti za marsikatero delo.

Kristina in Alojz sta se odločila za ponoven odhod v Egipt, ker sta si želela samostojnosti in neodvisnosti. Bila sta pripravljena marsikaj žrtvovati. To razberemo tudi iz pisma, ki ga je Alojz pisal Kristini:

»Samemu mi je težko, če sem doma, me ni v gruntu, če sem v gruntu, nisem doma. Otroci so do ene ure v šoli, nočem jih zadrževati, za skuhati so dobri, da le ne bi bilo šole. Ne morem pa zahtevati, da bi se ti vrnila in bila zopet dekla gospe, jaz pa hlapec.»

Alojz je zbolel in 27. oktobra 1937 umrl zaradi pljučnice. Po njegovi smrti se je Kristina vrnila za 4 mesece domov, nato pa l. 1938 znova odšla v Egipt. Takrat je s seboj vzela najstarejšo hčer Zofijo, Ernesta in Rihard sta zopet ostala sama, tretjič, tokrat tudi brez očeta. Kristina se je kasneje nameravala vrniti ponju, vendar jo je prehitela 2. svetovna vojna. Temen oblak slovesa je visel nad njimi celo življenje. Tisti, ki smo jih poznali, smo to čutili. Ernesta je Zofiji pisala v Aleksandrijo in ji očitala njen odhod. O tem pismu je Zofija večkrat pripovedovala tudi doma. Težko ji je ležalo na duši. Uničila ga je le nekaj let pred smrtjo.

Ernesta in Rihard sta se vključila v NOV. Riharda so ujeli in poslali v taborišče Mauthausen. Od tam mu je s sojetnikom uspelo pobegniti in leta 1945 se je vrnil domov. Ernesta pa je v jeseni 1944 zbolela in umrla zaradi tuberkuloze. Z njeno smrtjo se nista nikoli sprijaznili niti Zofka niti Kristina.

Kristina se je vrnila domov v Prvačino oktobra 1946. Po 2. svetovni vojni je bilo vse zapuščeno in uničeno. Skupaj s sinom Rihardom in njegovo družino sta počasi začela obnavljati dom. Umrla je 1. 8. 1973.

Ko je štirinajstletna Zofija prispela z mamo v Aleksandrijo, se je najprej učila šivati, nato jo je mama poslala v salezijanski samostan Don Bosco v Aleksandriji. Tam je obiskovala šolo, se učila gospodinjskih veščin in francoščine. Mama Kristina je stanovala in delala v isti ulici, Rue de Abassides 41. To je bilo kar srečno obdobje za Zofijo.

Po šolanju se je zaposlila pri judovski družini, ki se je kasneje preselila v Kairo in s seboj vzela tudi Zofijo. V Kairu se je veliko družila z ostalimi slovenskimi izseljenci, dobivali so se ob nedeljskih mašah in pa v slovenskem klubu, kjer je spoznala bodočega moža, Franca Kosiča iz Ilirska Bistrice.

Zofija je službo večkrat menjala in pot jo je vodila nazaj v Aleksandrijo. Opravljala je delo guvernante. Ponovno se je učila krojenja oblek in v prostem času obnavljala znanje francoščine. Službovala je pri različnih družinah, najraje pa se je spominjala gospe Modai in gospe Vermollen. Sama je večkrat poudarila, da so bile Slovenke zelo cenjena delovna sila. Tudi v Aleksandriji so se slovenska dekleta in žene družile, hodile k maši. Tako so ohranjale slovenski jezik, kulturo in vero. Zofija je v Egiptu spoznala nove ljudi in nove navade. Aleksandrija se ji je zarezala pod kožo. Pridobila je veliko znanja, govorila je tri tuje jezike: italijansko, francosko in arabsko. Vse to je prinesla domov in nezavedno širila naprej. Bila je svetovljanka.

Franci Kosič iz Ilirske Bistrice je bil 09. 03. 1940 mobiliziran v italijansko vojsko. Dodeljen je bil k artilerijski enoti na Sardiniji, od tam pa je bil poslan v Afriko, najprej v Libijo. Tu ga je z ostalimi vojaki januarja 1941 zajela angleška vojska in ga odpeljala v Agami. Slovenski vojaki so junija 1941 v dogovoru z Angleži prestopili v jugoslovansko armado. Maja 1942 je bil spet priprt (z ostalimi 250 slovenskimi vojaki) kot nasprotnik jugoslovanske vlade v Londonu. Angleži so jih znova spustili na prostost, tokrat pod pogojem, da branijo Kairo pred Nemci (ofenziva pri El Alameinu). Po končani nevarnosti, novembra 1942, so se pridružili jugoslovanskim letalskim silam pod vodstvom generala Simovića. Franci je bil kot šofer dodeljen generalu Mirkoviću. Kmalu zatem se je pridružil angleškim Kraljevim letalskim silam – RAF-u. Ker je Franci imel šoferski izpit in znanje mehanika, je to delo opravljal tudi pri angleških letalskih silah.

V Kairu so tudi slovenski vojaki zahajali v slovenski klub. Takrat je klub vodil Ivan Merljak iz Šempetra pri Gorici. Tu je Franci konec leta 1941 spoznal Zofijo.

Seveda je Zofki sledil tudi v Aleksandrijo. Zaročila sta se 4. 10. 1942. Franci je ves čas preko pošte (razglednice) ohranjal stike z domom. Doma je imel ovdovelo mamo in tri mlajše sestre. Ko je spoznal Zofijo, se je pisanju v Ilirsko Bistrico pridružila tudi ona. Francijeva mama in sestre so tako dobile naslov v Aleksandriji, kamor so lahko pošiljala pisma. Zofija in Franci sta se poročila 20. 5. 1944 v cerkvi sv. Katarine v Aleksandriji. Tudi Zofija in Franci sta si dopisovala med leti 1941 in 1945. Ohranjenih je 127 njunih pisem. To so pisma med aleksandrinko in vojakom. Zvezo sta ohranjala z dopisovanjem, saj se nista videla tudi po več mesecev, ker je bil Franci na bojišču. Celo poroko sta načrtovala preko pisem. Pred poroko se nista videla nekaj mesecev. Franci je moral pridobiti dovoljenje za poroko od svojih nadrejenih. Zofija je preko pisem izvedela, da se bosta lahko poročila.

Pisma so potovala med Prvačino, Ilirsko Bistrico in Aleksandrijo. Takrat so ohranjala vez med ljudmi, danes nam pripovedujejo njihove zgodbe.

Zofija in Franci sta se vrnila v takratno Jugoslavijo 28. 3. 1946, čeprav sta imela na izbiro Francijo, Kanado ali Avstralijo. Imela sta možnost ostati tudi v Aleksandriji, kjer bi bila dobro preskrbljena. Gospa Vermollenova je Franciju ponudila vodenje njene mehanične delavnice. Izbrala sta domači kraj. Če preberemo njuna pisma, vemo zakaj.

Francijevo življenje je ugasnilo 23. 5. 2004, dočakal je šestdesetletnico poroke, Zofijino pa 4. 10. 2010. Umrla je na dan njune zaroke, 68 let kasneje.

Sonja Kosič

OD »SUŽNJE« NA KMETIJI DO HIŠNE POSESTNICE V LJUBLJANI

Marija Verbič, poročena Borštnik in Tekavčič, je imela zelo razgibano življenje, zanjo je vse do smrti prvega moža, Janeza Borštnika, veljal rek, ki ga je Zofka Kveder zapisala v romanu Njeno življenje, da »ženska ni krmilarica svoje usode«. Janez Borštnik, s katerim se je poročila 3. februarja 1868, je bil lahkomiseln pustolovec in človek, ki je vedno želel živeti preko svojih zmožnosti, zato si je denar izposojal pri sorojencih. Tudi Marija je doživela veliko nosečnosti, iz matičnih knjig in pisem lahko razberemo, da je rodila deset otrok: Ivana (1869), Franca (1871), Marijo (1874) Leopolda (1876), Viktorja (1878), Miroslava (1881), Ivanko (1884), Srečka (1886), Marijo (1888) in Milana (1889), štirje niso dočakali odrasle dobe. O svojem življenju na Borštnikovi domačiji je svakinji Mariji, ki ji je v težkih časih priporočala molitev, pisala:

"Pri nas je bil malokrat kakšen hlapec, večina so bili najemniki, in najemnik, pa veš, si izkušena, komaj žlico doli dne, pa že hitro teče na svoj dom, in tako za moliti jih ni ostalo skoraj nič. Tudi dostkrat je blo to, posebno ob nedeljah, ko sem imela 10 glav živine v hlevu, pa nisem imela ne hlapca ne dekle in v nedeljo tudi ne najemnika. Tako potem ni imel kedo moliti. Jaz sem mogla pridno delat, nisem imela čas misliti na molitev in tudi to rečem, ko bi on denarja ne imel, ne bi vedno okrog hodil, potem ko je ostal kakšen dan doma pri delavcih, mu je blo zarad pomanjkanja gospodarstva vse narobe. /.../ To pa moram reči, kar se tudi ti lahko spominjaš, da sem trpela pri tej hiši po živinsko, da nisem imela nikakoršnega življenja, nikakeršnega veselja, bila sem vselej suženj."

O odvisnosti ženinega ugleda od moževega je v istem pismu trpko, a bistroumno, zapisala: »Rekla pa sem že dostikrat in to je resnica, da kedar gre gospodarstvo prav, vsak pravi, on je izvrsten gospodar, je priden in varčen, če pa gre slabo, ni nič vredna gospodinja, nima v hiši molitve, nima pravega reda in sploh ni nič vredna.« Ko je Marija pisala to pismo, je družina že živela v Ljubljani, kjer je Janez Borštnik imel gostilno, natančneje v Kurji vasi 4 Po moževi smrti je najprej vodila gostilno v Kurji vasi, nato je imela gostilno v središču mesta, v Prešernovih ulicah (današnja Čopova ulica). Vse to gotovo priča o njeni ambicioznosti in sposobnosti, ki pa sta se lahko izrazili šele po moževi smrti. Janez Borštnik je za posledicami daljše bolezni (tuberkuloze) umrl 4. marca 1893, vendar je iz pisem razvidno, da je vsaj od leta 1891, ko je bil zaradi dologov zaprt na Žabjeku, prevzela ona skrb za družino in gostilno. Konec leta 1899 se je znašla v časopisih, saj je nastopila kot priča v sodnem procesu proti morilcu Blažu Ravniku kot njegova ljubica, še predtem pa jo je zaradi prešuštva tožila njegova žena. Ravnik je poleg umora poskrbel za senzacionalno novico še, ko je zbežal iz svoje zaporniške celice na Žabjeku in so ga lovili po strehah sosednjih hiš. Kot beremo v Slovenskem narodu, se je Marija Borštnik leta 1900 odločila za odhod v Ameriko. Tam se je morala najprej spopasti z zlobnimi jeziki, ki so trdili, da je čez Atlantik zbežala zaradi umora moža. V Ameriškem Slovencu je objavila naslednji zapis:

»Lansko leto v svečanu sem došla v Ameriko. Takoj se je bila raznesla govorica, da je došla v Joliet neka ženska, ki je v Ljubljani umorila svojega moža in je pred kaznijo pribežala tu sem. Vsakdo pa ne ve, da je tako grozna in neresnična očitanja in obrekovanja preveč težko molče prenašati zato svarim prav resno vse tiste, ki so doslej to laž raznašali naj tega v bodoče več ne store. Moj, pokojni mož Ivan Borštnik je umrl pred osmimi leti na jetiki, ki je rodbinska bolezen in na kateri je pet let bolehal. Kdor se če kaj več o tem prepričati naj piše na magistrat v Ljubljano!«

Podpisala se je kot »Marija rojena Verbič, udovela Borštnik, poročena Tekavčič«. V časopisu ameriških Slovencev Enakopravnost najdemo tudi podatek o njeni smrti: »V torek je umrla 60 let stara Marija Tekavčič roj. Verbič iz Verhnike, soproga s. Jos. Tekavčiča, 1111 N. Chicago St. Pokojnica je bolehala že več let, a zadnjih par let pa je izgubila vid popolnoma. V Ameriki je bivala 20 let, ves čas v Jolietu. Poleg soproga zapušča še v stari domovini tri sine in eno hčer.«

Njena življenjska zgodba priča o tem, da je ženska v patriarhalni dobi 19. stoletja lahko uresničila svoje sposobnosti in ambicije šele kot vdova, saj je bil s tem njen položaj bolj ugleden kot položaj neporočene ženske. Kot izseljenka je Marija Borštnik uresničila še eno izmed, ne tako redkih, ženskih usod na Slovenskem v poznem 19. stoletju.

Prof. dr. Katja Mihurko

(PRE)ZGODNJA PRAŠKA POMLAD

Obdobje pred prvo svetovno vojno je bilo v Avstro-Ogrski polno nerazrešenih notranjih konfliktov, ki so imeli etnična in socialna ozadja. To se je zlasti odražalo v Pragi, glavnem mestu Češke dežele, ki je predstavljala središče slovanske kulture v monarhiji.
Decembra leta 1908 je Josip Kremenšek kot študent v Pragi opisal svojemu očetu etnične nemire med Čehi in Nemci, ki so avstrijske oblasti prisilile, da so po več kot desetletju uvedle izredne razmere in omejile gibanje na prostem. Oblasti so grozile tudi s hitrim vojaškim sodiščem, kar so povzeli številni slovenski časopisi in podčrtali vzporednice z nemirnim letom 1848.
Istočasno je na Dunaju potekalo jubilejno praznovanje 60. obletnice vladanja ostarelega monarha Franca Jožefa. Podobne ceremonije so potekale po vsej monarhiji, razen v Pragi, kjer so na predvečer slavja izbruhnili nemiri, ki so tleli že več tednov in so jih podžigali češki nacionalisti, saj so želeli pridobiti veljavo kot glavni zastopniki čeških narodnih pravic v monarhiji.
Praga, kjer je na Karlovi univerzi študiral Kremenšek, je takrat doživljala svojevrsten družbeni in politični preporod. V izjemnem obdobju pred prvo svetovno vojno se je mesto uveljavilo kot eno od glavnih kulturnih središč srednje Evrope, takoj za Dunajem. Zaradi svoje izrazito slovanske identitete je Praga postala mikavna destinacija mnogim slovenskim študentom, ki so simpatizirali z idejami panslavizma in slovanske vzajemnostjo v okviru Avstro-ogrske monarhije.
Tudi Josip Kremenšek je bil simpatizer panslavizma, saj je julija 1903 odpotoval na kratek izlet v carsko Rusijo, natančneje v današnjo južno Ukrajino, kjer je obiskal pristaniško mesto Odesa. V pismih svojemu očetu je izrazil prepričanja, ki nakazujejo njegovo navdušenje nad slovansko vzajemnostjo in panslavizmom. Poleg tega je iz pisem razvidno, da se je učil tudi ruskega jezika, ki ni bil obvezen jezik v njegovem šolanju na ljubljanski realki.
Med vračanjem domov je v pismu poudaril, kako ga je Odesa bistveno bolj prevzela kot Budimpešta, ki jo je na poti v Rusijo mimogrede obiskal. Zanimivo je še tretje pismo, ki ga je očetu poslal leto dni kasneje, novembra 1904, in v katerem je izrazil simpatije do Rusije, ki se je takrat bojevala z Japonsko. V tem pismu je poudaril, da bi morali Rusiji nekako pomagati. Kaj točno je imel v mislih seveda ni pojasnil. Vendar je za naše razumevanje dovolj, da ga lahko uvrstimo v tisto skupino slovenskih naprednih intelektualcev, ki niso šli študirati na Dunaj ravno zato, ker jim je bila slovanska Praga bistveno bližja po prepričanju.
Praga je, kot rečeno, doživljala svojevrsten kulturni in nacionalni preporod. Razvijalo se je umetniško gibanje, kjer je svoj ustvarjalni pridih razvijal tudi arhitekt Jože Plečnik, ki je tam nekaj let pred in med vojno živel kot predavatelj na Umetniško–obrtni šoli. Glasbeno sceno so zaznamovali komponisti kot so Leoš Janáček, Antonín Dvořák in Bedřich Smetana. Mesto je gostilo številne koncerte in glasbene dogodke, ki so meščanom narekovale svoj ritem plesa. Narodno gledališče je predstavljalo simbol češkega nacionalnega preporoda, kjer so uprizarjali igre z močnim češkim nacionalnim in kulturnim pridihom. Tudi Kremenšek je v enem pismu na začetku študija omenil, da je obiskal gledališče, vendar mu predstava ni bila zanimiva, saj takrat še ni obvladal jezika.
Praga je v tem času postala središče češkega literarnega gibanja, ki so ga predstavljali Karel Čapek, Jaroslav Hašek in Franz Kafka, čeprav je bil slednji nemško govoreči Jud, je vseeno popestril razgibano praško literarno okolje. V nemške literarne kroge se je vključila tudi Zofka Kveder, ki je bila sicer v Pragi tudi središče slovensko-hrvaškega kulturnega življenja na začetku stoletja.
V tem času je na Karlovi univerzi v Pragi predaval tudi Albert Einstein. Najbolj prepoznaven Čeh je v tem obdobju nedvomno bil Tomáš G. Masaryk, profesor, psiholog in politik. V Prago so redno prihajali na obisk tudi nekateri slovenski politični predstavniki, kot npr. Albert Kramer, ki je tam tudi doktoriral, in so simpatizirali z idejo o povezovanju Slovanov znotraj monarhije v nekakšno tretjo silo.
Vsi znani in pomembni intelektualci ter predstavniki družbenega življenja so se v Pragi redno sestajali in srečevali v kavarnah in tako soustvarjali t.i. kavarniško kulturo, kjer so se izmenjevale ideje za nova umetniška, literarna in druga znanstvena dela.
Leta 1911 je na praški univerzi postala prva doktorica znanosti Ana Jenko, ki je doštudirala kemijo in tako postala prva Slovenka, ki je doktorirala iz katere od naravoslovnih ved. Med drugim se je izpopolnjevala v laboratoriju Nobelove nagrajenke Marie Curie. Kot zanimivost naj še dodam, da je njena sestra Eleonora Jenko tudi doktorirala kot prva Slovenka iz medicine leta 1907, vendar v Rusiji na Sankt Peterburški univerzi (ker takrat v Avstro-ogrski ženske še niso smele študirati medicine). Njun oče je bil znani ljubljanski zdravnik dr. Ljudevit Jenko, poročen s Terezijo Marijo Lenče. Oba sta bila pomembna promotorja panslavizma in učenja ruskega jezika na slovenskem etničnem ozemlju. Terezija je navezala stike še z ostalimi južno slovanskimi narodi na Balkanu, zlasti Makedonci in Črnogorci, s katerimi si je redno dopisovala.
Od leta 1900 do začetka prve svetovne vojne je skoraj vsako leto na praški univerzi promoviralo nekaj Slovencev doktorjev znanosti, ki so doma prevzemali pomembne družbene funkcije. Če takrat vojna ne bi prekinila razvojnega procesa, bi se po naravni poti zgodilo, da bi Praga postala glavno središče slovenskih intelektualcev in kulturnikov v celotni monarhiji.
Žal pa je imela Praga tudi svoje temne plati, ki so nenazadnje tudi povzročile nasilne demonstracije decembra leta 1908, o katerih je v zadnjem pismu očetu govoril Kremenšek, v katerih je en človek izgubil življenje, številni pa so bili ranjeni. Čeprav je bila Praga večinsko češka, je v mestu živela močna in dobro organizirana nemška skupnost, ki je sprejela nekakšno prostovoljno segregacijo na etnični bazi, saj so vzporedno ustanavljali svoje kulturne ustanove, v katerih se je govorilo izključno nemško. S Čehi se niso srečevali ali želeli imeti z njimi opravka. Zaradi tega so celo praško Karlovo univerzo leta 1882 razdelili na češko in nemško govorečo. Slovenski študenti, vključno s Kremenškom, so bili vpisano na češki univerzi. To je bila ista univerza, le drugi predavatelji, ki so predavali v češkem jeziku. Zaradi prihoda številnih nemških študentov iz drugih krajev monarhije in Nemčije so v mestu večkrat nastajala trenja in konflikti, ki so sodu izbili dno prav decembra 1908.
Protesti so bili posledica večletnega nezadovoljstva med nemško in češko govorečo skupnostjo na Češkem, kjer se niso mogli poenotiti okoli ključnih vprašanj rabe češkega in nemškega jezika v državni upravi, šoli in nasploh javnem življenju. Oboji so se počutili ogrožene, zato so zahtevali temeljite politične spremembe v monarhiji, ki bi s prerazporeditvijo moči razrahljala etnične napetosti. Seveda se v tej smeri ni naredilo nič. Vojna je leta 1914 prehitela politične reforme. Tako so problemi preživeli svoj čas in obremenili naslednjo generacijo, ki je doživela še hujšo in bolj uničujočo drugo svetovno vojno. Na srečo je bila Praga med to vojno najmanj uničena. Omenjen problem so po vojni rešili z izgonom vseh Nemcev iz Češke.
Josip Kremenšek je pred prvo svetovno vojno uspešno diplomiral in postal profesor kemije na eni izmed realk na Kranjskem (natančneje v Idriji) ter tako postal simbol avstrijske države, saj so bili profesorji, poleg poštarjev v očeh javnosti najbolj vidni in spoštovani predstavniki monarhije. Po vojni, ko je Idrija in Primorska pripadla Italiji se je izselil v Ljubljano, kjer je še naprej poučeval kemijo do upokojitve. Umrl je v Ljubljani leta 1969.
Njegovo pismo lahko preberete na tej povezavi: https://pisma-rch.ung.si/pismo/1553

Dr. Milan Mrđenović

PISMA IZ AMERIKE: MOREBITI TI VEŠ ZA KAKO DEKLE, PRIPOROČI ME!

Alojzij (Lojz) Kvedra je bil brat pisateljice Zofke Kveder. Po šolanju v Ljubljani se je na začetku novega stoletja odpravil v Ameriko, kjer se je preživljal na različne načine, med drugim je delal tudi v rudniku in ko se je leta 1910 za kratek čas vrnil v domovino, se je oglasi tudi pri sestri in ji pripovedoval o tem, kaj je doživel so njegove pripovedi kmalu postale snov v pisateljičinih literarnih besedilih. Po ponovni vrnitvi v Ameriko sta ohranjala vez po pismih, ona mu je zaupala žalostne dogodke, med drugim tudi poskus samomora po zakonskem razdoru in preselitvi k novemu partnerju (Juraju Demetroviću). Iz njegovega odgovora na to njeno pismo pa spoznamo, kakšno je bilo za mladega moškega izseljensko življenje: “Jaz bi imel več vzroka se sam usmrtiti. Tavam po svetu brez cilja. Sedaj sem tu, sedaj tam. Ni treba si misliti, da imam bogve kako imenitne čase. Sit sem življenja, a vsejedno pričakujem boljše bodočnosti. Da bi dobil kako pošteno in pridno dekle, oženil bi se takoj, ker že sit se vedno okrog tujih ljudi se vlačiti. Če ni kaj prav moram tiho biti, če pa kaj rečem, mi pa poreko: “Pojdi če ni za tebe.” Zraven tega pa moram še vse drago plačati. Morebiti ti veš za kako dekle priporoči me.” Ko je prva svetovna vojna pustošila po Evropi, so se stiki prekinili, a kmalu po koncu je Lojz pisal zaskrbljena pisma, kako so preživeli vojno in ji poročal o svojem življenju v Pittsburgu.

Iz nekrologa, ki je bil objavljen v ameriškem časopisu Proletarec, lahko razberemo, da je bil v marsičem podoben očetu: “Bil je družaben in dovtipen, velikokrat pa tudi jako nestrpen in zbadljiv, in s to svojo hibo si je napravil mnogo neprijateljev. Rad se je udajal pijači, kar je bilo bržkone glavni vzrok, da se vzlic svoji izobrazbi ni mogel nikamor povspeti. […] Pokojnik je bil čudak svoje vrste. Ponosen na svoje znanje, kritičen v svojem izražanju, dajal je nasvete vsevkrižem, toda sam ni bil v nobenem društvu in brez sredstev.« V nekrologu je tudi zapisano, da je rad omenjal svojo sestro in da je med drugim sestavil tudi več sto strani dolg angleško-slovenski slovar, za katerega pa ni mogel dobiti založnika. Avtor nekrologa se spominja, da je ob neki priložnosti v Clevelandu dejal: "No, pa dobro. Šel bom v stari kraj in položil to delo na grob svoje sestre, rekoč: »Zofka, četudi si mislila, da sem nič-prida, nekaj pa sem le storil, in to ti poklanjam v spomin."

Izjemno zanimiva so tudi njegova pisma nečakinji Vladoši (Vladimiri), saj razkrivajo nežno vez med stricem in nečakinjo, njegovo zanimanje za njeno življenje, ko je že najstnica, in željo po stikih z družino na drugi strani oceana. Obe ohranjeni pismi Vladoši najdte v zbirki PISMA, kmalu se jim bodo pridružila tudi pisma Lojza sestri Zofki.

Alojzij Kveder je umrl v Ameriki za posledicami bolezni na jetrih. Žal je ohranjena samo družinska fotografija iz otroštva, Lojz stoji na njej na levi strani.

dr. Katja Mihurko Poniž

O DOMOVINI V SRCU, DIETI SLOVENSKEGA NARODA IN CANKARJEVIH Z ALKOHOLOM IMPREGNIRANIH IN NIKOTINOM OŽLINDRANIH ŽIVCIH

Na današnji praznični dan smo v naši zbirki pobrskali, kaj se skriva pod ključno besedo domoljubje. Našli smo pisma avtorjev in avtoric moderne ter pisma izseljenk in izseljencev. V slednjih je v ospredju spomin na prvo domovino in velikokrat tudi želja po vrnitvi v domači kraj, umetniki in umetnice pa jo doživljajo drugače. Še posebno zanimivo se nam zdi pismo Otona Župančiča iz leta 1909. V njem je odgovoril na Cankarjevo prošnjo, da mu pošlje kakšno pesem za »nekak album«, ki sta ga s Hinkom Smrekarjem pod naslovom »Konkurz« nameravala izdati pri založbi Lavoslava Schwentnerja. Cankar je še dodal, da s Smrekarjem v njej objukujeta »žalostni konec vse slovenske govorjene in prikazane umetnosti«. Cankarjeva, v nekaj stavkih izražena prošnja, je pri Župančiču vzbudila globok premislek o stanju in položaju slovenske umetnosti, ki se mu ni zdela mrtva. Cankarjev pesimistični pogled je pripisal njegovi želji po samoreprezentaciji nesentimentalnega ostrega kritika vsega, kar ga je obdajalo. Drugačen je bil tudi njegov pogled na slovenski narod, saj je zapisal:

»Narodu treba zdrave hrane – brez dvoma. A ni mu treba diete. Ker je zdrav. Naš narod je zdrav, tako da užije njegova duša brez skrbi tvojo resnično žalost tako kakor tvoje veselje. Tudi malo strupa mu ne škodi: njegov zdravi organizem ga izvrže iz žil, preden mu jih napolni. Mehkužnosti pa ne mara. Meško ni hrana narodu; Meško je za mestne deklice, dokler ne dobe daljših kril (dušnih namreč), in za kontese, Mešku na žalost jih nimamo odveč. Cankar — Ti si strup. Ti misliš, da je narod bolan in da ga z njim zdraviš — veruj mi, narod je zdrav, in če bi bil Tvoj strup hujši, bi ga otroval, a, hvala bogu, naš mali narod je le prevelik organizem za tako količinico. Drastilo za živce — sem pa tja ne škodi, a za vsakdanji kruh ni. Tako mislim jaz o Tebi, Cankar; odkrito rečeno: dokler ne boš velik, pravi človek, ne boš velik, pravi umetnik. To mislim: umetnik naroda, dušni vsakdanji kruh narodu. In pravi človek še nisi, ker si — nervozen nevrastenik. Oprosti, a pojdi vase, in če Ti ni izsušen ves instinkt, uvidiš sam resnico mojih besedi in pravico mojega svéta.«

Kot Cankarjev mladostni prijatelj, je Župančič pristavil še osebni nasvet: »Pusti kavarno, pusti gostilno in pojdi ven, v majki prirodi se izgubi in tam se najdeš; in ko se prebudiš iz svoje malodušnosti (ki ni nič drugega nego z alkoholom impregnirani in z nikotinom ožlindrani živci), boš trezen kot kristal in mlad kakor rana rosa na bilki pomladni. In videl boš, da je življenje lepo, da je zdravje čist cvet, da je svet med in Ti bučela. In čutil boš, da si središče vesoljstva, da je v Tebi sonce, luna in vse zvezde, navadne in repatice, in človeštvo in domovina, da je vse v Tvojem srcu.«

dr. Katja Mihurko Poniž

KAKO USTVARITI PAMETNO ŽENSKO?

Preučevanje reprezentacij spolov v literarnih delih je pridobilo veliko pozornosti v okviru literarne vede in feministične kritike. Čeprav je to področje razmeroma novo, je fascinantno raziskovati, kako so avtorji in avtorice v preteklosti bili pozorni_e na problematiko spola v svojem pisanju. Avtorice in avtorji kot navdušene_i opazovalke_ci družbe so svoja razmišljanja o spolni dinamiki pogosto izražali v osebnih pismih. Ta dopisovanja ponujajo edinstven vpogled v njihovo razumevanje vlog spolov in njihova zavestna ali podzavestna prizadevanja, da bi te teme obravnavali v svojem pisanju. S preučevanjem njihovih osebnih pisem lahko pridobimo dragocen vpogled v njihovo zavedanje o spolu in njegovih implikacijah v literarnih stvaritvah.

Fran Govekar tako v pismu Franu Vidicu napiše: »Mlad sem, zato se mi scene, kjer prevladuje čut — strast — usmiljenje — jeza vedno najbolj posrečijo, dočim se mi resni moški in stare, ali vsaj pametne ženske navadno ponesrečijo.« Gre v tem opisu za poudarjanje stereotipa neresne, čustvene in strastne mladosti, ki je v nasprotju z resno starostjo. Zanimivo je tudi to, da Govekar prizna, da še vedno ni doumel pisanja starih ali pametnih žensk. Govekarju se je morda zdel izziv pristno prikazati edinstveno modrost, vzdržljivost in kompleksnost, ki jo imajo starejše ženske. Podobno je tudi pri pisanju inteligentnih ženskih likov, saj je družba dolgo ohranjala škodljive stereotipe, ki spodkopavajo možnost upodobitve inteligentnih žensk. Ustvarjanje likov, ki izzivajo družbene norme, zahteva občutljivost in globoko razumevanje odtenkov psihološke karakterizacije v literarnem delu.

V prid temu, da je imel Fran Govekar razvit čut za reprezentacijo spolov v literaturi priča tudi drugo pismo Franu Vidicu. Vidic je svojemu prijatelju poslal rokopis na vpogled in mu Govekar podaja kratko recenzijo prebranega: »Smatraj ta rokopis za skelet ter spiši počasi daljšo, bolje motivirano in tehnično elegantnejše zasnovano novelo. Svetujem Ti nadalje, da finejše, rahlejše naslikaš polagoma se razvijajočo ljubezen, da diskretno in nuancirano stopnjuješ njegove boje do elementarnega pojava spolske strasti ter takisto psihološko rišeš kapelanovo junaško resignacijo. Olgino duševno življenje si skoro čisto prezrl!«. Zdi se, da je Govekar dodobra razumel pomen ustvarjanja razvitih ženskih likov v literaturi. Ko ženski liki dobijo psihološko globino, ki si jo zaslužijo, to ne le obogati pripoved, ampak vpliva tudi na resnični svet. S predstavitvijo žensk kot kompleksnih posameznic z lastnimi edinstvenimi psihološkimi življenji pisci prispevajo k širšemu kulturnemu premiku k enakosti spolov.

mag. Darko Ilin

"PAPAČEK" ETBIN KRISTAN, BLAGA DUŠA SLOVENSKE MODERNE

Biografska gesla v leksikonih in enciklopedijah strnjeno podajajo življenjsko pot oseb, ki so pustile pečat na nekem področju, a iz njih ne izvemo veliko o tem, kako so jih doživljali njihovi sodobniki in sodobnice. Prava zakladnica takih odzivov pa so pisma. Njihovi avtorji in avtorice v njih marsikaj zapišejo o sebi, a mnogokrat še več o drugih. Ker v letošnjem letu obeležujemo 70. obletnico smrti socijalnega demokrata, feminista, pisatelja, dramatika, prevajalca, kulturnega delavca in športnika Etbina Kristana (1867-1953), danes predstavljamo njegove sledi v zbirki PISMA, v kateri je tudi njegovo pismo Zofki Kveder. Oba je družilo novinarsko udejstvovanje, upiranje okostenelim in krivičnim družbenim razmeram ter izseljenska izkušnja bivanja in ustvarjanja v tujejezičnih kulturnih prostorih. Kristan je bil sicer dobro desetletje starejši. Seznanila sta se leta 1899 v Trstu, kjer je Kristan urejal časopis Rdeči prapor in če ni šlo drugače ideale socialne demokracije oznanjal kar z drevesa, pod katerim se je vedno našlo kaj poslušalcev. V svojih spominih na Zofko Kveder je zapisal, da je nekega dne prišla v uredništvo tega lista in tako se je začelo njuno prijateljstvo. Kristan jo je gotovo tudi seznanil z idejami avstrijske socialne demokracije, ki jih je od leta 1897 širil tudi kot vodja Jugoslovanske socialno demokratske stranke in jo povezal s švicarskim socialnim demokratom Brunom Marquardom, ki ji je bil v veliko oporo, ko se je odločala za študij tam. S Kristanom je skupaj hodila ponoči v tržaško pristanišče, konec julija 1899 pa sta se odpravila za tri dni v Benetke, kjer sta na račun tega, da se je on »izdajal« za njenega očeta, dobila popust na vozovnico, njega pa se je oprijel vzdevek »papaček«. Kristanova naklonjenost, morda tudi zaljubljenost, odmeva tudi v kratkem proznem izpovednem besedilu Sreče tirjaš, ki je podnaslovljeno Zofki in je odgovor na njeno črtico Sreče. Obe sta bili objavljeni v Slovenki leta 1899. Njune življenjske poti so se potem le redko prekrižale, a sta ohranjala pisemske stike. Edino daljše ohranjeno pismo, ki je nastalo junija 1900, razkriva, da je Kristan bil hkrati podpornik njene literarne ustvarjalnosti, saj ji je sporočil, da je napisal kritiko Misterija žene, (iz katerega je tudi kasneje prevedel v nemščino nekaj črtic, ki so bile objavljene v dunajski reviji Dokumente der Frauen). Njegova osebna naklonjenost je razvidna iz kramljajočega tona, s katerim se je odzval na novico o prihajajočem materinstvu in poročila o dogajanju v Ljubljani. Nevsiljivo je poročal tudi o sebi, o svoji izčrpanosti in izrazil nezadovoljstvo z urednikovanjem Slovenke, kakor ga je zastavila Ivanka Anžič Klemenčič. Iz pisem v korespondenci Zofke Kveder drugim naslovnicam in naslovnikom pa je razvidno, da sta se kasneje še srečevala, da ga je cenila in da ji je posebno prijateljstvo, ki ga je gojila z njim, veliko pomenilo. O Kristanu je lepo mnenje kljub nekdanjim nesoglasjem ohranila tudi urednica Slovenke Ivanka Anžič Klemenčič, ki je v pismu Zofki Kveder zapisala: »Jaz mnogokrat mislim nanj in ga hvalim nasproti vsakomur, če nanese pogovor nanj. Bil je vendarle blaga, mehka duša.«

dr. Katja Mihurko Poniž

DRAGA DUŠICA, ZDRAVSTVUJTE!

Danes si prijatelji in znanci v sporočilih pišejo »Živijo« in »Lep pozdrav« ter »LP« ali si pošiljajo čustvenčke in fotografije – kako pa so se pozdravljali pred dobrim stoletjem? Dr. Ivana Zajc z Univerze v Novi Gorici je preverila, kako so nekdaj uporabljali jezikovne forme, ki imajo danes starinsko patino. V pismih so ob uvodnem pozdravu izraz »gospod« denimo pospremili z besedami: »velecenjeni in preljubeznivi«, »blagorodni«, »prepridni in ljubeznivi« ali »velečislani«, pa tudi »dragi nam mojster in gospod« ali zgolj »Vaše blagorodje«.

Nagovori segajo od bolj do manj formalnih. Na strani formalnejših so »spoštovana in draga«, »velecenjena«, »čislana«, »blagorodna« ali pa »ljubezniva« gospodična ali gospica. Tudi pozdravi na koncu pisma so včasih formalni, na primer »z najodličnejšim velespoštovanjem«. Intimnejši stiki med dopisovalci in dopisovalkami se po drugi strani kažejo v nagovorih, kot so »draga prijateljica«, »draga dušica«, »predraga in preljubljena«, »najdražja« ali »simpatija moja, ljuba gospodična!«

Pisci in piske drug drugemu pogosto želijo zdravje: »Vstrajajte in zdravstvujte!«, »Želeč Vam zdravja Vas pozdravlja ...«, »Doma se radujem lepega časa in zdravja, katerega želi i Vam obilo«, »Da ste mi zdrava!«, »Zdravstvujte!« Vzkliki so poudarjeni s klicaji: »Najsrčnejše čestitke! Vse pozabljeno! Srčen pozdrav!«, »Klanjam se!«, »Iskrena hvala Vam za skrb in dobro voljo, ki jo imate za me!«, »Prosim hitrega odgovora!«, »Prisrčen pozdrav in če je kaj za oprostiti, oprostite!«

Pozdravi v intimnih odnosih so polni topline, so »iskreni in vdani«. Dopisovalke in dopisovalci si pošiljajo srčne ali gorke pozdrave, pozdravljajo se »prisrčno« in »z odkritosrčnim spoštovanjem«. Pozdravov je včasih cel koš ali nešteto, sped drugič si prek sporočil pošiljajo poljube, na primer: »Stotisoč poljubov in pozdravov Vam in gospodu soprogu!«, »Prisrčni pozdrav – in menda gospod Bartol ne bo hud, če pridenem še en skromen poljubček.« Dopisovalci in dopisovalke si izkazujejo pripradnost: »Veselim se odgovora in sem Vaša, zelo vaša«.

Včasih se pozdrav poveže še z življenjskimi nasveti, na primer »in nikar se ne jezite!«, spet drugič z željami, da dopisovalec ali dopisovalka čim prej odpiše: »kadar nimaš boljšega posla, piši tvoji stari Ivanki«.

dr. Ivana Zajc

PIK-NIK V GOZDU IN OBILO SMEHA POD GORENJSKIMI VRŠACI

V naši zbirki lahko najdete tudi opise lepih trenutkov, ki so jih avtorji in avtorice pisem posredovali svojim dopisovalkam in dopisovalcem. V času, ko še ni bilo družbenih omrežij, so kakšen posebno prijeten izlet, praznovanje, ples, obisk gledališča ali družabni večer obširno opisali in se ob tem včasih še fotografirali. Podobo so priložili v pismu ali jo poslali kot razglednico. Različne opise takih dogodkov lahko v PISMA najdete zbrane pod temo družabnost.

Ker smo v preteklem letu obeležili obletnico rojstva Ivana Cankarja, je današnji zapis povezan z njim in omenjeno temo.
Ivan Cankar je 30. marca 1907 prišel v Ljubljano, da bi kot kandidat socialnodemokratske stranke govoril po volilnih shodih. Večino časa je bil nastanjen pri pisatelju in politiku Etbinu Kristanu in njegovi ženi Adi, ki je bila tudi zelo dejavna v socialnodemokratski stranki. Julij je leta 1907 preživel na Dunaju, zato se mu je Ada oglasila s pismom, v katerem je opisala vesel izlet na Gorenjsko. Osrednja oseba tega izleta je bil Ivanov bratranec Izidor Cankar, ki je bil z zakoncema Kristan v prijateljskih odnosih. Kakor je poročala Ada, je bil »Isidor imeniten fant«, ki je rad vandral in ji s pohodniškega izleta po Goriški obljubil ogromen »pušelc«. Na izlet po Gorenjski pa so se odpravili vsi trije in Ada je njihovo potepanje tako opisala:

Hodili smo v petek dop. iz Bistrice do jezera 5/4 ure. Tam v gozdu smo imeli »pik-nik«, na katerem bi bil imel še Teddi svoje veselje. Etbin je potem Demel-a bral, kar je bilo Isidorju zelo, zelo všeč. Posebno pesmi soc. vsebine so naredile velik vtis na njega.(»Prometheus« »Der Märtyrer« »Vierter Klasse«...) Pa tudi za erotične se ni ravno malo zanimal. Narobe! — Ko smo se še v restavraciji »St. Johann« (vse nemški ljudje — še postrežba!) s pijačo ohladili (Isidor seveda še s sladoledom) vesljali smo na ono stran dolgega jezera (3/4 ure s čolnom!), hodili smo do izvira Savice — deloma strmo — dobro uro. Tam gor je E. po južini na Is. željo zopet malo Demel-a bral. Velik »hec« smo imeli, ko je Isidor mene črez strme skale k vodi dol peljal, kjer smo z neko majhno papirnato vrečico — ki jo je bil dobil s cigaretami — vodo pili, pa od samega smeha dolgo nismo nič mogli. Še več heca pa smo imeli na večer v Bistrici (kamor smo se tudi peš vrnili), ko smo morali vsi trije v eni sobi spati, ker je bila le ena soba s tremi posteljami prosta. Is. je dobil k svoji postelji — kot spanjsko steno — velikansko dilo od nekakšnega »Tafelbett-a«, kakor jih imajo po kuhinjah. Legli smo šele ob 3/4 12 — zaspali pa nismo do ene. Dovtipi in smeh brez konca in kraja. Ko smo že po desetkratnem »lahko noč« z vso resnobo hoteli zaspati, oglasil se je še enkrat Is.: »Papa, začnimo se zdaj še o strahovih malo razgovarjat.« Celi ljubi dan smo se toliko smejali, da me je že vse bolelo. Etbin je bil naš Papaček, ampak mi dva sva imela dvetretinsko večino, pa ni mogel nič, če se je glasovalo za to ali ono. Pohvaljena sem pa bila jako, ker sem tako dobro korakala.

Cankar je v letih 1907-1909 večkrat za daljša obdobja zapustil Dunaj, zato tudi praznikov ni vedno praznoval s svojo dunajsko družino v Ottakringu. Löfflerjevi so mu zato za velikonočne praznike leta 1909 poslali voščilo na razglednici s fotografijo.

dr. Katja Mihurko Poniž

SLUTNJA O PRIHAJAJOČI PRVI SVETOVNI VOJNI

Iz dopisovanj rodbine Borštnik-Kremenšek lahko zgodovinarji poleg osebnih družinskih razmerji razbiramo tudi njihove poglede na politične in svetovne dogodke. Čeprav je bila politika v njihovih dopisovanjih obrobna tema, smo vendarle našli majhno opazko, ki je vredna naše večje pozornosti. Gre za neslutena opažanja, ki so se nanašala na uverturo v bližajočo prvo svetovno vojno.
Iz pisma gimnazijskega profesorja Frana Boršnika iz Dubrovnika, kjer je preživel velik del del svoje poklicne poti, lahko razberemo, kako je januarja 1888 razlagal sestri Marijani Boršnik Otoničar, da se na tiho pripravlja vojna med takratno Avstro-Ogrsko in carsko Rusijo:
»Kakor se sliši po strani, se pripravlja za spomlad vojska mej Avstrijo in Rusijo. Sedaj se to še taji in skriva, le na tihem se kaj izve.«
Takrat so v zakulisju diplomacije dejansko potekali razgovori kako preprečiti vojno med evropskimi velesilami zaradi krize na Balkanu. Nobena država ni bila pripravljena na spopad takšnih razsežnosti. Nemčija pod vodstvom kanclerja Otta von Bismarcka ni želela vojne na dveh frontah, proti Franciji in Rusiji, saj se je ostareli kancler zavedal logističnih težav takšnega podviga. Po drugi strani je imel za sosedo pomembno državo Avstro-Ogrsko, ki ni imela svojih kolonij, zato je namesto tega želela širiti svoj vpliv na Balkanu, tudi zato, da bi tam preprečila carski Rusiji utrjevanje njenega vpliva. Upoštevati moramo še interese Velike Britanije, ki je želela preprečit vzpon Rusije kot pomorske sile, zato je pomagala Otomanskem cesarstvu, da se ni takoj razpadlo, saj bi od tega razpada imela največ koristi prav Rusija, ne zgolj na Balkanu, marveč tudi na Bližnjem vzhodu.
V luči teh problemov so nastajala zavezništva in diplomatski odnosi, ki so zagotavljali nevtralnost in lokalizacijo konflikta, če bi do tega prišlo. Tako je leta 1881 nastala Zveza treh cesarjev, to je nenavadna zveza med Nemčijo, Avstro-Ogrsko in Rusijo, ki je potekla leta 1887 in se ni podaljšala prav zaradi konfliktov interesov in krize na Balkanu.
Zakaj so Boršnikova opažanja ravno leta 1888 tako pomembna za nas zgodovinarje? Po mojem prepričanju smo se do zdaj preveč ukvarjali z uradnimi viri in premalo z viri, ki so prihajala izpod peres anonimnih posameznikov. Prav slednja pisma nam omogočajo drugačen in oseben vpogled na doživljanja anonimnih posameznikov v takratni družbi. Čeprav iz Boršnikovega pisanja ne najdemo veliko tovrstnega materiala, nam lahko že manjša opazka pomaga razumeti, da so tudi preprosti ljudje čutili bližajočo nevarnost, ki se je pripravljala v ozadju, kar se je odražalo tudi v njihovem razmišljanju in delovanju.
Ravno v tistem letu sta umrla dva pomembna nemška cesarja, ki sta garantirala mir v Evropi, to sta bila Viljem I. in njegov sin naslednik, Friderik III., ki je po treh mescih vladanja umrl za rakom. Čeprav je bil Friderik III. liberalno usmerjen in se je zavzemal za mir v Evropi, ga je nasledil njegov domišljavi sin Viljen II., ki je zavzel nasprotno militaristično politiko reševanje konfliktov v Evropi. Istega leta se je razpletla bolgarska kriza, ki je na Balkanu že drugič v manj kot desetih letih razburila evropske velesile. Seveda se je kriza razpletla v nasprotju s pričakovanji Berlinskega kongresa iz leta 1878, ki ni predvidel, da bi na balkanskem prostoru lahko nastala močna slovanska država na katero bi imela Rusija velik vpliv. Tako je Boršnik v pismu drugi sestri Mariji Kremenšek 4. februarja 1888 svoje slutnje o prihajajoči vojni ponovil:
»Videti je, da se Avstrija in Rusija pripravljata na boj, prej ko se bomo imeli spomladi vojsko.«
To je verjetno napisal v nameri, da bi sestri Mariji namignil naj se pred izbruhom vojne dobro oskrbi z zalogami hrane, saj je bila prav hrana, poleg osebnih zadev njuna glavna tema dopisovanj. Vendar se pri svoji oceni Boršnik ni zmotil. Rusija in Avstro-Ogrska sta se dejansko pripravljali na vojno, le da pri pripravah nista bili osamljeni. Enako so se na vojno pripravljale vse druge velesile. O tem so pisali tudi takratni dnevni politični časopisi. Iz Boršnikovih pisem izhaja, da je redno bral časopis Slovenski narod, zato lahko v tistem času vidimo od kje jemlje podlago za svoja razmišljanja. Morda pa je kakšno informacijo dobil tudi od svojega tasta Draškovića, ki je poslovno večkrat potoval iz Dubrovnika v Rusijo, o čemer tudi beremo v pismih.
Mir, ki so ga od takrat umetno vzdrževale velesile s politično korektnimi odnosi, je bil trden le toliko, kolikor je bil miren položaj na Balkanu. Boršnik je v naslednjem pismu sestri Mariji Kremenšek, 12. marca 1894, opozoril, kako se na lokalnih volitvah v Dubrovniku vsak narod bori za svoj glas.
»Hud osat pa delajo sitneži za občinske volitve. Hrvatje zahtevajo glas za sebe, Srbi za sebe, Lahi za sebe. Z ednim glasom se vsem ne more vstreči, zatorej nobenemu in mirni bodo vsi trije. Te dni je tudi zaradi tega vse na nogah, ker je tukaj poveljnik mornarice, nadvojvoda Stefan.«
S tem so se kazali jasni obrisi bodočih nacionalnih spopadov nad katerimi velesile niso imele prav nobenega vpliva, lahko so ga samo zlorabljale za svoje interese, kar so tudi počele, zato so imenovale Balkan za »sod smodnika«.
Boršnik je imel prave slutnje, ko je napovedoval bodočo vojno v Evropi, saj se je takrat zgodila pomembna zunanjepolitična prelomnica. Rusija se je začela približevati Franciji, da bi s tem prekinila politično izoliranost, v katero jo je pahnila spretna nemška zunanja politika s svojimi sporazumi o nevtralnosti in zavezništvi. Nemčija je pred tem na skrivaj ščitila interese Avstro-Ogrske, zato je omejevala uvoz ruskega žita ter oteževala dostop Rusije do kreditov s katerimi je želela industrializirati državo. Ko so dozoreli pogoji je Francija ponudila pomoč Rusiji, saj je želela preprečiti nadvlado Nemčije v Evropi, hkrati pa je upala na maščevanje za svoj poraz v vojni z Nemčijo, ki ga je doživela leta 1871. Francozi so namesto utrjevanja svoje meje začeli vlagati v razvoj Rusije, da bi s tem ogrozili Nemčijo na vzhodu.
Mnogi zgodovinarji vidijo v tem dejanju glavno podlago za nastanek dveh sovražnih taborov, ki je kasneje sprožil oboroževalno tekmo in botroval izbruhu prve svetovne vojne. Boršnikove slutnje so bile pravilne, le da se vojna, ki jo je napovedoval ni zgodila spomladi leta 1888, temveč poleti, to je dobrih 26 let kasneje.

dr. Milan Mrđenović

ZAPRT NA ŽABJEKU »ZAVOLJE PRAVICE PREGANJANE«

Nikita Peresin Meden se v okviru doktorske disertacije ukvarja tudi s pogozdovanjem in gozdnimi prekrški na skupnih zemljiščih. Med prebiranjem pisem v zbirki PISMA je naletela na korespondenco med zakoncema Marijo in Jožefom Kremenškom iz notranjske vasi Laze ob Planinskem polju, ki razkriva družbeno-socialno ozadje gozdnih prekrškov v drugi polovici 19. stoletja. Pisma sta si zakonca izmenjavala med Jožefovim prestajanjem kazni v ljubljanskem zaporu Žabjek. Dopisovanje med zakoncema je bil v veliki meri vezano na delo na kmetiji, ki je v času prestajanja moževe kazni padlo na ženo Marijo. Jožef je bil dvakrat na Žabjeku. Iz virov je razvidno, da je bil obsojen zaradi povzročitve škode v gozdu, kaj natanko naj bi storil iz zgodovinskih virov ni mogoče ugotoviti, saj zapisniki o tem niso ohranjeni, najbrž je šlo za krivosečnjo. Prva kazen je v letu 1878 trajala dober mesec, druga, leta 1880, pa skoraj dva meseca. Takrat je njegov svak Franjo Borštnik sestri Mariji v pismu napisal: »Samo tega ne, da so ga zopet poklicali na Žabjek. Gotovo jim je zadnjič dobro dopadel in ustrezal, ker ga imajo tako radi.«

Jožefa naj bi zatožili sosedje, kar predstavlja eno izmed negativnih posledic Jožefovega zaprtja tj. povečanje razdora med družino Kremenšek in ostalimi vaščani, ki naj bi bili krivi za njegovo krivično zaprtje. Marija je v enem izmed pisem mirila svojega moža: »za-rad Bajita se ti ni treba bati da bi Ti ta čas v gojizdi kradu kaji ti zdaji vidim da še Bog živi pokorili se bojo ne ponedolžnim kakor ti ampak po zasluženji«. V tem času se je v Lazah namreč zgodilo kar nekaj gozdnih prekrškov in s tem povezanih aretacij. Potemtakem se zaprtemu Jožefu ni bilo potrebno bati, da mu bo določeni vaščan zopet kradel v njegovem gozdu, saj se je očitno izvajal dober nadzor nad gozdovi.

Primeri sočasnih gozdnih prekrškov s Krasa kažejo na to, da so zaporno kazen prestajali tisti, ki niso zmogli plačati denarne kazni ali odškodnine za povzročeno škodo. V tem primeru se je obtoženemu odredila zaporna kazen, ki je po večini trajala zgolj 24-48 ur. Toda družina Kremenšek ni bila ubožna, saj v enem izmed pisem beremo: »Sosedje so hudobni, nevošljivi in to zarad tega, ker ste pri Vaši hiši bolji od druzih; Vi si pomagate na bolje, drugi propadajo.« Razberemo, da je bila družina premožnejša kot ostale, saj ju Marijin brat nagovarja k posojanju denarja sosedom, ki bi jih tako držala v pesti ali kot se izrazi: »po tem potu se dobi naj prej tička na limance«. Sklepati gre, da je bila krivosečnja, za katero so obtožili Jožefa Kremenška, opredeljena kot večji gozdni prekršek. Pri tem sta ključno vlogo igrala količina posekanih dreves in tip zemljišča, kjer je bil prekršek storjen.

Omenjena pisma razkrivajo tudi, kako je Jožefova odsotnost vplivala na kmečko gospodarstvo, saj so jo povezovali z izgubo dobička na kmetiji, češ da v nekaj dneh njegove odsotnosti še ne bo izgube. Marija je prevzela skrb za domačijo, vodila je vse njegove posle povezane z gozdom, žago, čebelami in žganjem apna, urejala kupčije in sprejemala pošto. V pismih je namreč povečini govora o kmečkem gospodarjenju. Seveda pa je zadnjo besedo pri odločitvah imel mož, saj mu je napisala: »Ako smema rezat - - tako ni treba pisat le če nasmema piši.«

Dopisovanje med Marijo in Jožefom Kremenškom razkriva, da sta prepoved in omejevanje koriščenja gozdov ob koncu 19. stoletja bistveno vplivala na družbeno, ekonomsko, socialno in navsezadnje tudi družinsko življenje posameznic in posameznikov.

Nikita Meden

RDEČA PENTLJA V RAZKUŠTRANIH LASEH "NOVE ŽENSKE"

Zofka Kveder (1878-1926) je bila pisateljica, ki je delovala v štirih kulturnih prostorih: slovenskem, češkem, hrvaškem in nemškem. Zelo veliko njenih pisem je v zbirki PISMA, predstavljamo vam eno izmed najbolj drznih intimnih izpovedi izpod ženskega peresa v njeni dobi nasploh.

Zofka Kveder je bila pravo utelešenje t. i. »nove ženske«, posebne skupine žensk, ki je izstopila iz sfere domačnosti in družinskega življenja, iz tradicionalnih spolnih vlog in vstopila v javni prostor, v katerem so se morale prebiti z lastnimi sposobnostmi. Želja po prestopanju mej, po svobodnem gibanju, tako značilna za “nove ženske”, je Zofko Kveder spremljala vse življenje. Prestopila je meje svoje dežele, svojega jezika, a tudi meje in omejitve, ki jih je družba postavila ženskam. Tiste omejitve, ki so najbolj posegale v intimno življenje žensk, so bile povezane s spolnostjo. Dekleta so morala vstopiti v zakon brez vsakih tovrstnih izkušenj. Zofka Kveder se ni postavila temu po robu le tako, da je imela razmerje, četudi ni bila poročena. Tudi ko je zanosila, se je namreč odločila, da se z očetovim otrokom ne poroči. Kasneje je z Vladom Jelovškom sicer stopila pred praškega matičarja, a vseeno živela v svojem stanovanju s hčerko Vladošo. V pismu prijateljici Ivanki Anžič, ki ga najdete v zbirki PISMA, je povsem brez zadržkov opisala, kako je preživljala dneve in noči v Pragi z Jelovškom:

»Grozno ga včasih dražim. Veš, krog vratu si zavežem rdeč trak, napravim imenitno pentljo, malo zavrtim z glavo, da se mi lasje prav zapeljivo razkuštrajo, pa ga poljubljam, poljubljam, da niti dihati ne more, oči, usta, obraz in prsa, - tako je krasen, tako je krasen! Veš, kadar ga vidim tako golega, lepega, mladega, svežega, krasnega, mi postane naenkrat tako divno v duši, tako sveto! Če je pa tako lep! Čisto pobožno mi je. »Moj Kristus, moj Kristus!« se mi zdi in nakrat postanem tiha in nežna in samo gledam ga. Ali znaš, kadar sem divja, kadar mi moja ciganska kri zavre, potem ga poljubljam, uh! Vsega zagrnem v svojo vročo ljubav.«

dr. Katja Mihurko Poniž

I JAZ KOLESARIM SEDAJ PRAV VRLO

Iz pisem v naši zbirki izvemo tudi, kako so konec 19. stoletja ženske skrbele za zdravo telo s športnimi dejavnostmi. Vse bolj je postajalo priljubljeno kolo, četudi je marsikdo svaril pred pretiranim kolesarjenjem.

Anton Aškerc, ki se je skril za psevdonim Antikolesarjevič, se je izkazal za poznavalca ženskih čarov, saj je svoji znanki, ki se je navduševala za kolesarjenje, poskušal odsvetovati to vrsto razgibavanja in ji kar članku v Slovenskem narodu sporočal: »Bodite uverjeni, da ste najlepša, kadar hodite peš, ko se neprisiljeno kaže Vaš klasično ustvarjeni stas. Saj je ženska hoja tudi nekaj specifično ženskega in estetično ugodnega. […] Ako Vas pa veseli kolesarjenje, o le vozite se do mile volje, samo nikar si ne domišljujte, da s tem povzdigujete svojo ženskost, svojo lepoto in gracijo! …« Kolesarjenje pa se mu je zdelo sporno tudi zaradi morale, kajti, če pade dama s kolesa, »če pridejo njena krila v najfatalnejši nered, če se na cesti razgali večji del nog, nego bi se smelo zgoditi«, potem se lahko zgodi katastrofa. Neprimerna je bila že sama drža »kolesarice«, ki »žali decentnost«.

Tudi Fran Govekar je težave Marice Nadlišek z zdravjem, povezoval s kolesom, saj ji je napisal:« Zvedel sem, da nekaj bolehate. Krivo je baje vsega kolo, ker ste preveč strastna v kolesarenju. Nadejam se in prav srčno želim, da Vas dobi tole pismo, katero Vam pišem po dolgem premoru, že do cela zdravo in čvrsto!« Toda ona mu je odgovorila: »Koló pa ni krivo, ker se do sedaj nisem vozila še mnogo. Svoj prvi izlet na biciklu sem hotela napisati za Narod pa oh ta grozna vročina, v kateri bi se samo lenarilo!«

Pesnica Vida Jeraj ji je z veseljem sporočala: »I jaz kolesarim sedaj prav vrlo.« Marica pa ji je odgovorila: Jaz ne kolesarim več, ker nimam kolesa; moje je strto in tudi ni razven ene nobene poti pripravne. Pri Vas je pač drugače, Zavidam Vas, ker je to kaj lepa zabava.« Kristina Šuler pa se je pošalila na Vidin in svoj račun, saj je Marici Nadlišek pisala: »V zadnjem času je nekaj grajevrednega na Vidi in meni, namreč, da kolesariva. Poniževalno je to za naji – jahati takega pegaza – Kaj ne, da ne, gospodična?« Tudi moško kolesarjenje je omenjeno v pismih, zato vas vabimo, da jih raziščete, saj ima naša zbirka iskalnik po vseh pismih.

»ALELUJE, DOBRA FULJA«

»V začetku sprejmi na tisoče srčkanih pozdravov in poljubov. Praznik je, vse je lepo, lepa procesija je bila pri vstajenju. Vse je veselo vse je koražno samo moje srce je močno otožno ker je zgubilo največji zaklad katerega ljubi«, je Franc Peric iz Bilj pisal svoji dragi Feliciti Koglot Peric v daljno Aleksandrijo. Bilo je na Veliko noč, leta 1921. Ob praznikih, ko se je družina zbrala ob velikonočnem zajtrku ali skupaj obiskovala molitve ob velikem četrtku, petku ali soboti, je bila bolečina ob odhodu mladih deklet, mam in žena v Egipt toliko hujša. Na drugi strani morja je bilo ob praznikih velikokrat še težje, saj je bil dom in vsi dragi daleč. Ob prebiranju pisma izvemo mnogo drobnih sporočil o utripu življenja v Biljah, ki jih je Franc prek rednega dopisovanja sporočal Feliciti. Med drugim tudi omeni velikonočno praznično jed - Fuljo. »Tvoja zlata mama je močno žalostna. /…/ Danes sem bil tam sem jel fuljo namesto tebe«, zapiše Franc.

Fulja je velikonočna kulinarična posebnost iz goriških vasi. Gospodinje so jo včasih pripravljale iz suhega kruha in vode, v kateri se je prvotno kuhal kuhan pršut. V premožnejših družinah so masi dodali še rozine, da »fulje ne bi bile slepe«. Po nekaterih domačijah jih pripravljajo tudi v današnjem času, saj se »stara«, nekoč že pozabljana tradicija vnovično obuja. V globalnem in čedalje bolj digitalnem svetu, nam predstavlja kulturno edinstvenost, morda varnost in nostalgični spomin na stare čase, ki pa žal, kot beremo v pismih, niso bili vedno lepi in srečni.

Vendar prazniki so pomenili čas za sprostitev, druženje ob balinanju in drugih prijateljskih dogodivščinah, veselje. Velika noč pomeni tudi prihod pomladi, začetek večjih del na kmetiji, konec zimske lakote in prve ljubezni. Včasih so se spletle na vaških »brjarjih« oz. veselicah. Tudi o tem spregovori Franc, ko Felicito seznanja o novih oklicih, porokah, a žal tudi o tragičnih dogodkih. Zato zapisane besede odsevajo veliko žalosti in hrepenenja: »Kedaj pa pride tisti zaželjen čas da prideš ti domov. Ali si se že odločila koliko časa oziroma koliko let boš tam. Do danes ni še niti dva meseca odkar te ni pa mi je res cela večnost že«.

Sanje, da se bo njegova draga Felička vrnila, pri Franciku, kot sta se ljubko poimenovala, niso nikoli umrle, saj »velikrat sanjam tudi jaz od tebe kako da sedimo skupaj pri mizi in kako date objamem i.t.d. prav ozdravim ko imam take sanje«. In Felička se je po treh letih, ko si je prislužila doto, res vrnila.

Naj tudi danes sanje nikoli ne umrejo, naj bodo prazniki polni veselja, ljubezni in predvsem sanjarjenj.

dr. Jasna Fakin Bajec

DRAGIČINA POT V SVET

Ko odpiramo ovojnice starih pisem, včasih v njih najdemo tudi fotografije. Tudi Dragica je sestri Emi k pismu priložila sliko. Ko jo je Ema potegnila iz ovojnice, je pred seboj zagledala tri dekleta, ki so se smehljala v objektiv. Za njimi so bile planine, a fotografija ni bila poslana z veselega izleta. Ema je vedela, da gledajo v vrhove z avstrijske strani, saj je bilo pismo odposlano iz Spittala, iz begunskega taborišča. Dragica se je v njem znašla, ker se je odpravila na pot tja s fantom, ki ga je imela rada, in njegovo družino. A v Argentino mu ni sledila. Za Dragico je bilo to tedaj predaleč od doma, kamor pa se je bilo prav tako težko vrniti, saj je le redko kdo na drugi strani razumel njeno odločitev. Največ so ji takrat, kot mnogim drugim, pomenila pisma, ko se je vzpostavila pošta med begunskimi taborišči in Jugoslavijo. Ohranjeno Dragičino pismo in do zadnjega kotička popisana dopisnica, razkrivajo, kako pomembna so bila nekoč pisma. Veliko prostora namreč nameni prošnjam, da bi ji pisali in želji, da bi razumeli situacijo, v kateri se je znašla. Njene besede razkrivajo stisko, v kateri je največ, kar si želi, pismo, saj sestro roti: »Prosim te, usmili se me vsaj ti in piši kako je z vami. Morda ste hudi name, ko se ne vrnem. V zadnem pismu, ki sem ga pisala mami, sem vse razložila in upam, da me bo razumela in tudi vi ostali.

Si ti zdrava in otroci? Ali je Viktor še na svetu? Tako tih je, da si res ne morem tolmačiti kaj drugega. Kaj Boženka dela ali hodi v šolo? Tolikokrat se je spomnim, samo moj spomin jo vidi kot malo pridno deklico, ona pa je sedaj že velika in bi jo gotovo več ne poznala. Toliko let je že. Spomini me spremljajo povsod. Včasih žalostni, včasih veseli.

Jaz sem zdrava. Res se kar dobro počutim. V nedeljo sem bila na Goldecku (2139m) in sem gledala domovino. Krasen pogled je bil. Nebo čisto in naše planine so se nam prikazale v vsej lepoti. Ko smo zrli tja čez, smo molčali in požirali solze. Hotele smo peti »Triglav moj dom« pa se nam ni dalo. Tako vidiš je tu.«

Dragica se je v domovino v naslednjih letih vračala le še na obiske, na katerih je zelo rada obiskovala slovenske planine. Pot jo je kot sestro Bernadette reda svetega Frančiška vodila po svetu, zelo lepo ji je bilo, kot se spominja njena nečakinja, na Slonokoščeni obali. Svoje srce je razdajala otrokom in preprostim ljudem tako v tujini kot v Franciji, kjer so ji pred dvema letoma, ko je imela sto let, pripravili praznovanje. Njeni pismi seveda najdete v zbirki Pisma.

dr. Katja Mihurko Poniž

FRANČIŠKIN NELJUBI DOGODEK NA POTOVANJU
Kakor razkrivajo pisma v naši zbirki, je bilo tudi konec 19. in v začetku 20. stoletja deklištvo prav posebno obdobje v ženskem življenju. Iz pisem razberemo, da se je med deklicami, oziroma dekleti, velikokrat stkalo globoko prijateljstvo – še posebno med tistimi, ki so živele v samostanskih internatih. Ko so se ločile, četudi samo za počitnice, so si sporočale, kako je v domači hiši in kako pogrešajo prijateljice. Kasneje, ko so se za vedno vrnile domov, ali se preselile kam drugam, so si izmenjavale novice o svojih doživljajih in sošolkah, ki so se razkropile naokrog. Dekleta, ki so po osnovnem dvo- do štiriletnem izobraževanju nadaljevale šolanje, najpogosteje v samostanskih šolah uršulink in drugih redov, ki so ponujali izobraževanje, niso imela le možnosti za boljšo izobrazbo, temveč so marsikdaj doživele kaj zanimivega tudi na poti iz internata domov ali ko so se vračale z obiskov v domačih hišah sošolk. Vendar ta potovanja zanje niso bila vedno prijetna, saj so potovale same in morale skrbno paziti na primerno obnašanje, kar pa ni bilo vselej lahko. Kot lahko preberemo v pismu Frančiške Lavrič iz Travnika v Loškem Potoku, se je na poti res lahko zgodilo kaj takega, da je bila dekletova čast ogrožena. Frančiška, oziroma Fani, kot se je podpisala, je prijateljici Mici namreč zaupala neljubi dogodek na poti domov: »Bilo ni nič hudega, a vsejedno mi je neljubo, ker lahko omadežuje mojo čast. Torej. V sobo, v kateri sem jaz spala, pride okrog 4 zjutraj neki gospod ter me prosi, če sme spati na prazni postelji, ki je bila še v sobi. Seveda mu jaz kaj tacega nisem dovolila. Prosila sem ga, a ker ni hotel oditi sma se kregala. Sobe namreč nisem zaklenila, ker je nisem mogla. Naposled se mi je tudi predstavil. Bil je tovariš Tvojega gospoda brata. Odpraviti ga nisem mogla iz sobe in se je kar neženirano vlegel. K sreči je bila tema, jaz sem vstala, se napravila v temi ter odšla, dasiravno bi bila lahko še spala. Pritožila sem se potem pri gospej, a ona ni vedela nič s tem in se je hudovala nad natakaricami, kako morejo poslati gospoda v sobo kjer že spi ženska. Pa ustmeno več o tem, če se slučajno v kratkem kaj vidimo.«

dr. Katja Mihurko Poniž

V PRAGO, OD TAM V LINZ, SALZKAMMERGUT, SOLNIGRAD, MONAKOVO

V zbirki PISMA so tudi pisma slovenskega politika in pravnika Janka Kremenška (1860-1929). Pisma, ki jih je pisal stricu in sestrični, razkrivajo pot slovenskega izobraženca, ki je izšel iz kmečke družine in se počasi, a uspešno vzpenjal vse više po družbeni lestvici. Leta 1880 je končal gimnazijo v Ljubljani, nato se je vpisal na študij prava v Gradec in ga zaključil leta 1884. Kremenšek je svojo poklicno pot začel pri okrajnem glavarstvu v Ptuju, pozneje je služboval v Volšperku in Špitalu ob Dravi, nakar je postal vladni tajnik pri deželni vladi v Celovcu. Leta 1902 je postal okrajni glavar v Logatcu. V Ljubljano je prišel k deželnemu predsedstvu l. 1907 kot vladni svetnik. Leta 1918 je postal dvorni svetnik in je vodil oddelek za notranje zadeve pri narodni in pozneje pokrajinski vladi v Ljubljani kot načelnik oddelka notranjega ministrstva. Vodil jo je kot eden najstarejšuh uradnikov od leta 1923 do leta 1924 likvidacijo pokrajinske uprave v Ljubljani. Konec decembra 1926 se je upokojil. Od 1918 je bil namestnik poverjenika za notranje zadeve, deželnega predsednika in pokrajinskega namestnika ter je bil do upokojitve namestnik velikega župana. Bil je tudi predsednik komisije za politično-upravne izpite na ljubljanski univerzi.

29. avgusta 1900 se je poročil z Irene Ruschka, po rodu Čehinjo. V zakonu sta se rodili hčerki Erna in Irena. Bil je častni član občine Žilce. Leta 1922 je bil odlikovan z redom sv. Save 3. reda. O poklicnih izivih in o tem, kako je preživljal prosti čas, pa seveda preberemo v pismih. V enem izmed njih je opisal tudi priprave na poroko: »Od 26. maja do 4. junija bil sem v Brnem pri svojej Ireni. Da se mi je dobro godilo in da sem se le s težkim srcem zopet ločil od nje je gotovo in razumljivo. Pri tej priložnosti seznanil sem se tudi s svojo prihodnjo taščo, svojima svakoma in svakinjama. Prav prijazni ljudje so in posebno tašča je neizmerno ljubeznjiva gospa.

Dogovorili smo se pri tej priložnosti tudi o oprembi najinega prihodnjega stanovanja in o dnevu poroke, katera bode na moj godovni dan t.j. 29. 8. – Po želji moje Irene, katera se z menoj popolnoma strinja bode poroka brez vse slavnosti, čisto na tihem. Vsaj je človek pri taki priložnosti vže tako razburjen, kaj je treba to razburjenost še povečati z vsakovrstnimi ceremonijami. Ali nimam prav? Po poroki se nameravava se odpeljati v Prago, od tam v Linz, Salzkamergut, Solnigrad, Monakovo, Bodensee, Inomost potem črez Brenner v Celovec.“

dr. Katja Mihurko Poniž

PISMO SLOVENSKEMU VOJAKU NA DALJNO KRETO

V zbirki PISMA je zanimivo pismo, ki ga je Katarina Drča, poročena Praznik, 28. marca 1898 napisala svojemu bratu Francu na grški otok Kreta. Franc se tam ni nahajal zaradi počitniškega oddiha, temveč je služil vojsko. Franc ni bil edini, saj se je na Kreti nahajal skoraj celoten regiment slovenskih vojakov. Zanimalo nas je kako se je sploh pripetilo, da so se leta 1898 slovenski fantje znašli na Kreti v službi Avstro-ogrske vojske? Kaj so tam počeli? Je bil kdo ranjen? So prispeli varno domov?

Začeli smo po starih časopisih , kjer smo odkrili zgodovinsko ozadje pisma Francu na Kreti. Na otoku je leta 1897 izbruhnil upor Grkov proti turški nadvladi. Grškim upornikom so priskočile na pomoč zahodne velesile (Velika Britanija, Francija, Nemčija, Avstro-Ogrska in Rusija), ki so vsaka na svoj način poskušale uveljaviti svoj vpliv na Sredozemlju. Franc je bil poslan na Kreto, da bi kot vojak Avstro-ogrske vojske pomagal zavarovati premoženje in konzulat svoje države ter njene politične interese.

Ko je bil med uporniki ter njihovimi pokrovitelji na zahodu naposled sklenjen mir s Turčijo, se je Avstro-ogrska vojska umaknila. Iz časopisnih izrezkov tistega časa je mogoče razbrati, da so številne matere in družine vojakov začele naslavljati slovenske poslance v parlamentu na Dunaju kdaj se bodo njihovi fantje vrnili nazaj domov. To se je naposled zgodilo š marca leta 1898. Takrat je tudi nastalo omenjeno pismo Franclu v katerem ga sestra veselo pozdravlja in želi varen povratek nazaj domov.

Zgodbe slovenskih vojakov na Kreti so zgodovinarjem malo poznane. Zasebno pismo je zbudilo našo radovednost in razkrilo zanimivo zgodovinsko ozadje. Zaradi tega predstavljajo tovrstna pisma izjemno zgodovinsko in kulturno vrednost, saj ohranjajo duh časa in spominjajo sedanje generacije na strahove prejšnjih. Vojne so bile vedno strah in trpet družbe. Na srečo pa se je Francova srečno končala. Katarinino pismo je njen sin skrbno hranil in ga s posebnim posvetilom zapustil svoji hčerki, saj je bil edini spomin na prezgodaj umrlo mater. Koliko zgodb skriva eno samo pismo!

dr. Milan Mrđenović

LEPA ŽENSKA JE SAMA NA SEBI NAJLEPŠA POEZIJA

Kateri literat slovenske moderne je imel največ dopisnih stikov s pesnicami in pisateljicami? Najbrž je prva misel Cankar, vendar si je on dopisoval le z Vido Jeraj in Zofko Kveder. Veliko več pisem si je izmenjal z avtoricami slovenske moderne (Vido Jeraj, Zofko Kveder, Kristino Šuler, Marico Nadlišek Bartol in Ljudmilo Poljanec) Anton Aškerc, četudi bi težko rekli, da je bil očarljiv dopisovalec. Na nemalo mestih se razkriva celo kot precej ravnodušen do tedaj uveljavljenih pravil omike v odnosu do nasprotnega spola. Ljudmili Poljanec, ki mu je bila sicer tako všeč, da je razmišljal celo o poroki z njo, potem, ko ga je zavrnila Zofka Kveder, je prostodušno zapisal, da jo pride obiskat na Kapelo pri Radencih, da bo videl, ali je še tako debela, kot je bila. Čudil se je njeni zagledanosti v rusko baroneso in ob tem zapisal:

»Ali ste še zaljubljeni v tisto Rusinjo iz Opatije?- Ne, ne! Mene pa moški še niso nikoli zanimali, pač pa me zanimajo ženske, če so simpatične.«

Četudi je kot urednik Ljubljanskega zvona brez zadržkov delil mladim avtoricam nasvete, je Vidi Jeraj takole zapisal:

»Kar se mene tiče - dovolite mi še to opazko - bil sem dozdaj sila skeptičen glede poetičnih spisov in pesmij izpod ženskih peres. Meni je lepa ženska sama na sebi najlepša poezija. Ni treba, da bi taka še pisala poezije ... «

Več o Aškerčevih pogledih na žensko literarno ustvarjanje in še o marsičem je seveda mogoče prebrati v njegovih pismih avtoricam moderne, ki so zbrana v deveti knjigi njegovega Zbranega dela in vnešena v elektronsko zbirko Pisma.

dr. Katja Mihurko Poniž

Na fotografiji: razglednica, ki jo Aškerc poslal Ljudmil Poljanec iz Egipta. Aškerčeva pisma in razglednice Ljudmili Poljanec hrani Univerzitetna knjižnica v Mariboru.

DVA VULKANA V SRCU

»Golubčik«, »zlato moje«, »sorodna duša«, »srčkano moje dekle« so le nekatere od ljubkovalnic, ki jih je Marica Strnad (1872–1953) v svojih pismih namenila prijateljici Marici Nadlišek Bartol. Z urednico časopisa Slovenka sta se le redko videvali, a je bila nanjo, kot lahko razberemo iz njenih pisem, zelo navezana in celo ljubosumna na njene druge prijateljice. Zaradi te navezanosti je dobila tudi nadimek Marica II. Raziskovalci in raziskovalke v projektu TILDA prebiramo tudi ta pisma, ki pričajo o globokih prijateljskih vezeh. Življenjska zgodba Marice Strnad je bila nenavadna: potem ko se je kot učiteljica usodno zaljubila v kaplana Alojza Cizerlja, je zaradi neodobravanja okolice z njim zbežala v Rusijo, vendar jo je čez nekaj časa v tujini zapustil z majhnim otrokom. Po vrnitvi iz Rusije je leta 1927 izdala zbirko ljubezenskih in domovinskih pesmi z naslovom Rdeči nageljčki. V pismu Marici Nadlišek Bartol dne 18. 7. 1913 Marica Strnad razmišlja o minevanju časa: »Oh, Marica, Marica, samo povej mi, kedaj bom stara? Moji lasje so kakor gozd jeseni /.../ Lice moje je kakor stara spominska plošča, a v srci mi pa klokočeta vulkana dva.«

dr. Ivana Zajc

S SABLJO V BOJ ZA SLOVENSKO ČAST

Iz pisem v naši zbirki lahko razberemo tudi, kako so študentje v Pragi branili čast slovenstva. Josip Kremenšek (12. 3. 1883–17. 12. 1969) je bil član študentskega društva Sava, ki je bilo ustanovljeno leta 1892. Slovenski študentje so v različnih društvih bili posebne vrste bitke s svojimi nasprotniki. Če so jih ti razžalili, so branili svojo čast s sabljanjem. Tudi v Pragi so se slovenski študentje velikokrat čutili razžaljene in o tem je Josip Kremenšek tako pisal domov: »Vsak si prizadeva, da bi me ugonobil. Toda ne bo se jim posrečilo, dokler Jože le količkaj giblje. Čast so mi hoteli že lansko leto vzeti, a se jim ni posrečilo. Letos sem imel imeti še dva dvoboja, toda oba nasprotnika sta se me ustrašila – vzel sem jima jaz čast! Poznajo pač mojo roko, zato se me bojijo. Kakor že rečeno, uradujem do 2h, potem grem v šolo. V mraku sabljam eno ali dve uri, tako da sem se že toliko izuril, da je treba res vsakemu premisliti predno pride pod mojo sabljo.« (10. marec 1905)

Biti »savan« je pomenilo delovati na več področjih, kot lahko preberemo v drugem pismu: »Ker sem savan, moram posebno dosti delati, ker še tako nas nasprotniki napadajo. Ravno predno sem začel tole pisati, sem pisal na uredništvo lista (radikalnega) in zahteval nek popravek, ker me v tem listu radikalci kot savana nesramno napadajo. Sploh imamo sedaj težko stališče; iz društva so izstopili vsi radikalci in na ta način bi društvo začelo pešati, če ne bi ostali društveniki napeli vseh duševnih in gmotnih sil, da društvo ne propade.« (9. april 1906)

Josipova pisma tako ob znanstvenih raziskavah (o študentskih društvih je pisal Janez Stergar v članku Začetki "Slovenskega ferijalnega društva 'Sava' v Ljubljani", Kronika 1974) podajajo oseben pogled na tovrstne dejavnosti slovenskih študentov. Obe pismi najdete v elektronski zbirki PISMA.

dr. Katja Mihurko Poniž

NE BODI SAMO LITERAT, AMPAK TUDI PRIJATELJ

Korespondenca med Ivanom Cankarjem in Zofko Kveder ni v celoti ohranjena, jasno pa je, da jo je začela Zofka Kveder marca 1900 s prošnjo za dovoljenje, da bi prevedla v nemščino kakšno izmed njegovih del. Na njeno prošnjo se Cankar odzove pozitivno in že v prvem pismu izrazi navdušenje nad njenim življenjskim optimizmom, idealizmom in njenimi dotedanjimi literarnimi objavami, preostali, precej dolg del pisma, pa izpoveduje svojo nezadovoljnost s slovensko kulturno sceno, ki ga ne razume. To je najbolj pogosto tematika njegovih pisem, velikokrat pa piše tudi o svoji nezadovoljnosti z življenjem (“Živim kakor starec, a sam ne vem zakaj; pretrgal sem vse srčne zveze po Ljubljani in drugod, - in verjemite mi, samotarenje je pusto, posebno če ga človek ni navajen.”) Cankar se predstavlja kot vsega naveličani, blazirani in cinični umetnik, ki ga nobena ženska ne more zadovoljiti, vse so mu preveč površne, zato z otožnostjo opazuje njeno družinsko srečo. Piše ji tudi o svojih literarnih načrtih in ji svetuje glede založnika, ki ga sam dobro pozna. Po osebnem srečanju (julija 1902) postane ton njunih pisem še bolj oseben, Cankar ji pošilja kratka besedila za revijo Domači prijatelj s prošnjami, da potrebuje denar in opravičili za “molk, neslani pesimizem, dolgočasno samopomilovanje, prezgodnjo starost, profesionalno literatstvo, sentimentalnost, talent”. Njegova pisma so egocentrična, iz njih razberemo, v njih beleži svoja duševna stanja in kritiko tistih, ki ga ne razumejo. Zofka Kveder v njunem dopisovanju predstavlja bolj svetli, optimistični in energični pol, želi mu pomagati pri ustvarjanju novih stikov, vendar pri tem ni najbolj uspešna, ker si Cankar teh stikov pravzaprav ne želi. Pisma razkrivajo, da sta drug drugega spodbujala, Zofka Kveder je posredovala pri številnih objavah in prevodih Cankarjevih dram in spodbudila tudi uprizoritev komedije Za narodov blagor v Pragi. V pismih je večkrat v presežnikih pisala o njegovih delih, ga tolažila in spodbujala, včasih je kaj napisala tudi o sebi. Najbolj zanimivo izmed njenih pisem, v katerem veliko pove o sebi, je pismo, poslano 22. septembra 1904, a napisano že poleti istega leta. V njem opisuje, kako preživlja dneve in noči v Pragi, razkriva, da v Cankarju vidi osebo, ki ji lahko zaupa, ker razume njeno drugačnost in njeno nasprotovanje dvojni morali tedanje družbe. Piše mu, da mu o vsem tem poroča, ker nima nikogar, ki bi mu lahko zaupala, a hkrati podobno pismo in prav tako dolgo pismo napiše tudi prijatelju Viktorju Tausku, ki se je v zgodovino zapisal kot Freudov študent in kasneje kolega.

dr. Katja Mihurko Poniž

O ŽENSKAH, MOŠKIH IN BAKLI SPOZNANJA

»Časi ženskega suženjstva so minili,« je zapisal leta 1870 rojena Elvira Dolinar, učiteljica, pisateljica, publicistka in feministka, ki so jo sodobniki zaradi njenih modernih nazorov o ženski emancipaciji imenovali »slovenski Bebel«, Avgust Bebel je bil namreč avtor knjige Ženska in socializem. Elvira Dolinar je bila prijateljica z Zofko Kveder, ki se je večkrat odpravila iz Zagreba k njej v Veliko Dolino. Ob enem izmed takih obiskov je nastala tudi spodnja fotografija. Elvira Dolinar je leta 1900 slovensko javnost razburkala s člankom Svobodna ljubezen in zakon, objavljenim v reviji Slovenka. Tudi njena pisma so v zbirki PISMA. V enem izmed njih, poslanem urednici Slovenke, Ivanki Anžič, je še posebno lucidno ocenila stanje duha na Slovenskem v začetku 20. stoletja:

Ravno mi piše Stana Steyskalova, da je izšel češki prevod o članku “Slobodna lpil. in z.” A na Češkem ni povzročil ni najmanjše burje. Češki čitatelji so vstali docela hladni. A pri nas bi naju bili skoro kamnali. Res, lepo slobodo uživamo Slovenci, zlasti pa Slovenke. In vendar se najde še dopisnik Narodov, ki vzdihuje patetično: “O Ivanka, Zofka, Danica, ve ste pač jasen dokaz, da dajo slov. možje še veliko preveč svobode svojim ženskam!”

Včasih me res prime taka jeza, da bi kar počila vse v stran. Saj vsi skupaj niso vredni, da bi človek za-nje svojo kožo dal. In Slovenke naj že spančkajo v miru svoje letargično spanje, med tem ko podrugod že zdavnaj žari baklja spoznanja. Toda narod brez probujenega ženstva nima dandanes več obstanka. Časi ženskega suženjstva so minili in nikoli se ne povrnejo več.

dr. Katja Mihurko Poniž

Na fotografiji: Zofka Kveder in njen mož Vladimir Jelovšek na obisku pri Elviri Dolinar v Veliki Dolini