Oblike sramu v slovenski književnosti: diseminacijske aktivnosti

Znanstvene objave

Objave v publicistiki

• Eseji raziskovalk in raziskovalcev z odlomki:

Ivana Zajc: O knjiženosti, o čustvih in razumevanju Krjavlja (Literatura, 408-409, 2025)

V svoji študiji Becoming a woman writer : the self-representations in the letters of woman writers of the Slovene modernasem se sama ukvarjala predvsem s čustvenimi vidiki v literarni zgodovini, pri čemer sem se osredotočala na obdobje slovenske moderne v drugi polovici 19. in na začetku 20. stoletja. To je bil čas, ko so se slovenske pisateljice – na primer Zofka Kveder, Marica Nadlišek Bartol in Ljudmila Poljanec –, ki so bile marginalizirane, prvič začele oglašati in uveljavljati na literarnem področju. Z analizo njihove korespondence z vidika zgodovine čustev sem se osredotočila na to, kako so doživljale nove vloge, ki so jih v tem času prevzele, med drugim vlogo pisateljice, pesnice, urednice, intelektualke in kritičarke ter emancipirane ženske. Analiza razkriva številne boje in stiske, s katerimi so se srečevale pri poskusu vstopa v slovenski literarni sistem. Moj vir so bila njihova osebna pisma, objavljena v elektronski zbirki Pisma, ki so bila polna čustvenih vsebin in so delovala kot prostor kritične refleksije in intimnih vezi, v katerih se je oblikovala skupnost pisateljic – takrat še vedno marginalizirane skupine. Z vidika čustev se proces kanonizacije avtoric izriše kot polje dinamičnega – in čustvenega – boja. Pisateljice so ob svojem delu čutile zadovoljstvo, ljubezen in navdih, ko jih je pisanje uresničevalo, pa tudi strah pred izpostavljanjem ter strahospoštovanje do znanih moških avtorjev, občutke nesposobnosti in nemoči ob zavrnitvah njihovih izdaj, sram ob samovoljnih uredniških spremembah njihovih besedil ter jezo zaradi nižjih honorarjev. V enem od pisem so ohranjene denimo besede uglednega urednika Frana Zbašnika, ki je dela Ljudmile Poljanec zavrnil z naslednjo utemeljitvijo: »Zastonj gospa, ako imate talent, veselje … vse badavo, če se Vam tudi posreči kaka lirska pesem, pesem občutja, da ob nji zadrhte i druge osame … v kartelu Vam ni mesta in tudi ne priznanja.«

Primož Mlačnik: Esej o krindžu (LUD Literatura, 2025)

"Morda bi morali o krindžu razmišljati kot o sramu, ki nas bo preživel – o pasji sramoti, ki je preživela tudi Josefa K., protagonista romana Proces (Der Process, 1925), ki ga je spisal Franz Kafka, morda prvi judovski pisec arhetipskih krindž komedij. Kafka, nemško govoreči praški Jud, nikdar ni stopil v zanj fantazmatsko Palestino. V svojih dnevnikih, pismih in v nekaterih zgodbah, kot je »Schakale und Araber« (1917), je bil kritičen do judovstva in sionizma. Izraze njegovega ambivalentnega odnosa do sionizma in judovstva lahko morda najdemo tudi v njegovih neobjavljenih rokopisih, ki jih njegov prijatelj Max Brod kljub Kafkovi želji po njegovi smrti ni sežgal. Mnogo rokopisov je objavil, poskrbel je za prijateljevo posthumno slavo. Bil je zvest prijatelj, a Kafku vseeno ni prihranil strahotnega sramu, ki ni zares njegov.

Po smrti Broda, ki je umrl v Tel Avivu, je preostanek Kafkovih rokopisov pristal pri Brodovi tajnici Esther Hoffe. Na začetku 21. stoletja je družina Esther Hoffe osem let neuspešno bíla dediščinsko pravno bitko z izraelskim vrhovnim sodiščem, dokler niso Kafkovi rokopisi leta 2016 pripadli Izraelski narodni knjižnici. Zdi se mi krindž, da si je brezsramna država, ki naj bi zastopala vse Jude na svetu, prisvojila posthumno sramoto – osnutke pisatelja, ki se je sramoval svojega pisanja in svoje judovske identitete. Kafka je nekoč Brodu menda omenil, da obstaja neskončna količina upanja, ampak ne za nas. Za ljudi ni upanja. Danes lahko izrečemo, da obstaja tudi neskončna količina sramu, ki je tukaj samo za nas. Čudno je tako razmišljati, ampak morda obstaja upanje v krindžu. Najprej se nam bo skrčil želodec, nato nas bo ranil, a tudi začasno razbremenil boleč smeh – znanilec spremembe, s katero se bomo morali soočiti, obteženi z bremenom retroaktivnega sramu."