V SPOMIN - IN MEMORIAM - BORUT LAVRIČ

Izgubili smo dolgoletnega sodelavca, pravnika, sijajnega človeka in dobrega prijatelja Boruta Lavriča. Hudo nam je. Dolgo smo bili skupaj, morda tu na Univerzi v Novi Gorici (UNG) kako četrtino stoletja ali pa še prej na Institutu »Jožef Stefan« (IJS) primerljivo obdobje. Na IJS je bil Borut pred upokojitvijo svetovalec direktorja za pravne zadeve, na UNG pa je bil na koncu predsednik Upravnega odbora, ukvarjal pa se je tudi s pedagoškim delom in predstavljal univerzo v raznih svetovalnih organih in v delovnih skupinah Rektorske konference RS. Ob tem pa je nudil kvalitetno pravno pomoč obema institucijama in njunim posameznikom, kadar so jo potrebovali.

Na IJS je poleg operativnega in svetovalnega pravnega dela dolga leta skrbel tudi za povezovanje raziskovalcev z industrijo. Njegova zasluga je, da je bilo to področje pravno urejeno. Njegov doprinos k urejanju intelektualne lastnine v času, ko se o tem šele začelo razmišljati, je neprecenljiv. Ob osamosvojitvi Slovenije je prišlo do statusnih sprememb raziskovalnih inštitutov. Borut se je kot dober poznavalec raziskovalne sfere vključil v urejanje zakonodaje na tem področju ter pravnih aktov, ki so urejali notranje delovanje in organizacijo IJS. Rešitve, ki jih je Borut s sodelavci predlagal, so bile izjemne in veliko aktov je vsebinsko po 30 letih še vedno primernih in veljavnih. Prav zaradi teh dokumentov je statusno preoblikovanje IJS služilo za vzorčni model, ki so ga uporabili na vseh ostalih raziskovalnih institutih v Sloveniji. Pri delu z raziskovalci je Borut vedno izkazoval izjemno razumevanje in reševal probleme z njemu značilno mirnostjo in natančnostjo.

Na Univerzi v Novi Gorici je od ustanovitve Fakultete za znanosti o okolju neprestano skrbel zato, da so bili za ustanovo ključni pravni akti v skladu z zakonodajo, predvsem pa, da so omogočali njen hiter in stabilen razvoj. Pri svojem delu je bil natančen in nepopustljiv, ko je šlo za zakonitost in pravno neoporečnost dokumentov, obenem pa je imel pred seboj vedno cilj dokumenta, ki je moral prispevati k boljšemu in bolj učinkovitem delu ustanove. Pri pripravi novih dokumentov se je vedno posvetoval z vsemi vpletenimi sodelavci, tako da je imel pred začetkom pisanja členov jasno izoblikovano podobo učinkov, ki naj bi jih zaključen dokument imel. Med pisanjem je redno preverjal rešitve pri sodelavcih, kar mu je omogočilo, da je delo vedno zaključil z vrhunskim pravnim izdelkom.

Njegova vloga pri pripravi obsežne dokumentacije, ki je bila potrebna za preoblikovanje Fakultete za znanosti o okolju v Politehniko Nova Gorica in še posebej pri preoblikovanju Politehnike v Univerzo je nepogrešljiva in ključna. Nikoli ne bomo izvedeli, koliko ur je preživel ob pisanju in redakciji proceduralnih dokumentov, ki so predstavljali tako trden temelj za ustanovitev prve nedržavne univerze v Sloveniji, da je takratno Ministrstvo za visoko šolstvo brez zadržkov Politehniki Nova Gorica podelilo status univerze.

Univerza v Novi Gorici je takoj po nastanku postala polnopravna članica Rektorske konference Republike Slovenije in Borut se je aktivno vključil v pripravo pobud in predlogov, ki jih je Univerza redno posredovala na sejah. Kmalu po vključitvi v Rektorsko konferenco se je posvetil pripravi osnutka Zakona o Univerzi, ki je doživel živahen odziv pri celotni slovenski zainteresirani javnosti. Delovanje Univerze v Novi Gorici ni omejeno le na pedagoško in raziskovalno dejavnost, ampak posega na širše področje družbenih dejavnosti in Borut je poskrbel, da imajo vse univerzitetne aktivnosti ustrezno pravno podlago. Ena od zahtevnejših nalog, ki se je je lotil z njemu lastnim žarom je ustanovitev Fundacije Univerze v Novi Gorici, pri kateri je bilo potrebno sestaviti nabor pravnih aktov za dejavnost, ki je povezana z zbiranjem denarnih in nedenarnih sredstev za podporo delovanja Univerze in je v Sloveniji še vedno precej neobičajna.

Borut se je nesebično loteval tudi manj prijetnih in za pravnika zelo napornih zadev, kot so na primer reševanja sporov z ustanovami in posamezniki, ki Univerze v Novi Gorici niso imeli ravno v čislih. Tudi v teh primerih mu ni bilo žal časa za dolga posvetovanja z vodstvom Univerze, na podlagi katerih je predlagal za nas vedno najugodnejše rešitve. Pri svojem delu ni poznal urnika in je bil na voljo za pogovor ob katerikoli uri. Brez zadržkov se je posvetil tudi zasebnim težavam sodelavcem in jim nesebično pomagal s pravnimi nasveti, kadarkoli so jih potrebovali. Med neformalnimi druženji je bil Borut zelo priljubljen kot duhovit in zelo razgledan sogovornik.

Borutu pri delu na Univerzi v Novi Gorici ni bilo vedno lahko. Živel in delal je v okolju, kjer ljudje niso bili pravno izobraženi, niti niso prava zares cenili ter so bile zato pravne debate z njimi občasno težke. A Borut je to zmogel in s svojo mirnostjo, toleranco in nekonfliktnostjo uspeval pretvarjati tudi precej nenavadne zamisli v sprejemljiv pravni jezik s splošnim konsenzom. Lahko rečemo, da on ni ustvarjal problemov, ampak jih je reševal. To mu je uspevalo tudi zato, ker se je raje skromno in tiho držal v ozadju, tudi tedaj, ko bi mu vloga, ki jo je imel, omogočala drugačno obnašanje. Takih ljudi je malo, nam jih primanjkuje ter jih bo vedno bolj manjkalo.

Borutu Lavriču moramo biti hvaležni za vse, kar je naredil. Posebno mu mora biti hvaležna Univerza v Novi Gorici, ki bi bila brez njegovega prispevka bistveno drugačna.

Hvala, Borut.