2. javna razprava RKRS o visokem šolstvu in družbi znanja: »Kako izboljšati kakovost znanosti?«

V razpravi so kot osrednji govorci sodelovali prof. dr. Iztok Arčon, dekan Fakultete za podiplomski študij Univerze v Novi Gorici in raziskovalec v Laboratoriju za Kvantno optiko na Univerzi v Novi Gorici; prof. dr. Matevž Dular, prejemnik ERC projekta s Fakulteta za strojništvo Univerze v Ljubljani; izr. prof. dr. Darja Fišer s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je tudi višja znanstvena sodelavka na Institutu Jožef Stefan in Inštitutu za novejšo zgodovino ter prof. dr. Zdravko Kravanja, dekan Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Mariboru. Razprave se je udeležil tudi kandidat za visokošolskega ministra prof. dr. Igor Papič, ki je napovedal dvig financiranja znanstvenoraziskovalne dejavnosti na 1,5 odstotka BDP do leta 2026. Pri iskanju odgovorov na vprašanje Kako izboljšati kakovost znanosti? sta bila izpostavljena še problema habilitacij in točkovanja.

Prof. dr. Iztok Arčon meni, da bi morali biti visokošolski učitelji poleg tega, da so pedagogi, tudi aktivni raziskovalci, saj to dvigne kakovost prenašanja znanja. Slovensko znanstveno infrastrukturo bi odprl za tuje raziskovalce po vzoru velikih raziskovalnih centrov v tujini, ki omogočajo brezplačen dostop do raziskovalne opreme na osnovi znanstvene odličnosti projektov in se ne ozirajo na nacionalno pripadnost.

Izr. prof. dr. Darja Fišer je opozorila, da habilitacijski sistem kaznuje raziskovalce, saj daje prednost nabiranju točk. To nagrajuje iznajdljivost in ne kakovosti raziskovalcev, povrh pa kaznuje raziskovalce, ki delajo v mladih raziskovalnih področjih ali v tujini z drugačnim habilitacijskim sistemom. Kritična je bila tudi do načina ocenjevanja projektov, saj v naboru recenzentov ni vrhunskih mednarodnih strokovnjakov. Evalvacije so tudi postopkovno slabo izpeljane, saj nekateri recenzenti dajejo polne ocene, drugi pa na decimalke natančne. Razlike med prvo- in drugouvrščenim se pogosto merijo že na dve decimalki natančno, je dejala. Prof. dr. Zdravko Kravanja je pritrdil, da bi morale biti habilitacije strožje, s poudarkom na kakovosti raziskav in kako so te, vsaj pri uporabnih in tehniških študijah, prenosljive v gospodarstvo in patente. Ob tem opozarja, da morajo profesorji svoj čas namenjati administrativnemu delu, zato predlaga administrativne tajnice.

Prof. dr. Matevž Dular je opozoril, da znanost v Sloveniji poganja zastarel sistem mladih raziskovalcev. Postopek njihovega zaposlovanja je zelo tog, če se v proceduri kaj zatakne, pa lahko hitro pride do nepopravljivih zapletov. Izpostavil je, da so mladi raziskovalci povrh vsega zelo slabo plačani, kar je tudi splošen problem znanstvenoraziskovalnega dela. Prof. Dular zato pozdravlja rešitve v zakonu o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti, ki omogoča nagrajevanje tistih, ki želijo in pokažejo več. Vendar ga skrbi, kako bo zakon prenesen v prakso, saj so univerze po svoji naravi precej restriktivne, inštituti pa napredni, kar bi lahko vodilo do selitve raziskovalnega dela na inštitute.

Rektor Univerze v Ljubljani prof. dr. Gregor Majdič se je strinjal, da je sistem habilitacij zastavljen napačno. »Danes se razume, kot da je status rednega profesorja pravica in ne nagrada, je naslovil pomisleke prof. Dularja glede tega, da lahko nekdo s primernim številom točk od univerze iztoži zaposlitev na to pozicijo. Na Univerzi v Ljubljani zato že ustanavljajo delovno skupino, ki bo preučila, kako vsebinsko prenoviti habilitacijska pravila. Predsednik koordinacije samostojnih raziskovalnih inštitutov Slovenije prof. dr. Gregor Anderluh se je med drugim navezal na vprašanja plač. »Raziskovalci imajo izjemno nekonkurenčne plače, to pa je eden pomembnih kriterijev, zakaj se kdo odloči priti k nam," je dejal. Problem vidi v tem, da je dejavnost del enotnega plačnega sistema. Poleg tega zaradi slabih plač z inštitutov odhajajo administrativni delavci, česar pa tudi omenjeni zakon ne rešuje.

Nekdanji rektor Univerze v Ljubljani, zdaj kandidat za visokošolskega ministra prof. dr. Igor Papič, je povzel, da se izpostavljeni problemi delijo na dva sklopa. V prvega uvršča probleme habilitacij, kar morajo znotraj svoje avtonomije rešiti inštituti in univerze. Drugi sklop pa je povezan s financiranjem, za kar je odgovorna država. Zagotovil je, da se bo financiranje znanstvenoraziskovalne dejavnosti v naslednjih štirih letih dvignilo na 1,5 odstotka BDP. To je občutno več kot pred petimi leti, ko za isto časovno obdobje ni bilo zagotovil niti o enem odstotku, je dejal. Zdaj so univerze in inštituti pred nalogo, da znotraj svoje avtonomije odgovorijo na vprašanje, kako bodo ta denar porabile za plače in, ali bodo našle ambicijo prijaviti se na projekte, vredne 50 milijonov evrov. Rektorica Univerze na Primorskem prof. dr. Klavdija Kutnar se je odzvala, da si takšne projekte vsekakor drznejo izvajati, vendar tega ne bo zmogla nobena institucija sama, zato bo potrebno povezovanje.

Da se raziskovalci teže takšnih projektov ne bojijo, meni tudi direktor Inštituta Jožef Stefan (IJS) prof. dr. Boštjan Zalar. Opozarja sicer, da bo povezovanje med institucijami treba urediti tudi v praksi in ne le na papirju. Poleg tega je je v preteklih letih financiranje padlo do meje 0,5 odstotka BDP, kar je spodbujalo tekmovanje med institucijami in drobljenje raziskovalne dejavnosti. Če bodo financirani večji projekti, bodo na IJS ugotovili, da jih ne zmorejo izvesti sami, zato bo do povezovanja prišlo po naravni poti.

Celoten posnetek razprave je na voljo tukaj.

Vir: Univerza v Ljubljani