Olimpijske igre so se začele
Ali lahko vrednote, ki jih povezujemo z olimpijskim duhom, to so disciplina, poštenost, vztrajnost in notranja motivacija, pomagajo mladim pri utrjevanju njihovih ciljev, značaja in kariere? In zakaj sta učenje in študij tako zelo podobna športnim vadbam, ki ne gradijo le znanja ali rezultatov, temveč tudi značaj, odgovornost in sposobnost vztrajanja tudi takrat, ko ni aplavza?
Vljudno vabljeni v Xcenter, v četrtek, 15. januarja, ob 18.00, na javno predavanje, na katerem bomo olimpijsko zgodbo pogledali od blizu, ne le skozi zgodovino, temveč tudi skozi osebno izkušnjo vrhunskega športa. Gost večera bo domačin Jure Franko, udeleženec olimpijskih iger v Sarajevu, predavanje pa bo izvajal Tomaž Pavlin, nekdanji hokejist in predavatelj na Fakulteti za šport.
Ko je Pierre de Coubertin leta 1894 v Parizu predlagal obnovitev olimpijskih iger, si ni zamislil le novega športnega tekmovanja. Olimpijske igre je razumel kot prostor vrednot, discipline, poguma, vztrajnosti in povezovanja sveta. Dve leti kasneje so v Atenah potekale prve moderne olimpijske igre, leta 1924 pa so se športi razdelili na poletne in zimske olimpijske igre.
Slovenci smo bili del te zgodbe že zelo zgodaj, kot tekmovalci in kot soustvarjalci olimpijskega duha. Posebno mesto imajo Zimske olimpijske igre Sarajevo 1984, ko je slovenski šport pustil neizbrisen pečat, ter prvi samostojni slovenski olimpijski nastopi na Zimske olimpijske igre Albertville 1992.
Predavanje je namenjeno širši javnosti in mladim, ki jih zanima šport ne le kot tekmovanje za medalje, temveč kot življenjska izkušnja. Kaj pomeni trenirati leta za nekaj minut nastopa? Kaj pomeni stati na startu olimpijskih iger? Kakšne so posledice neuspeha? In kaj pravzaprav pomeni biti olimpijec? V dobi socialnih omrežij in influenserstva se zdi, da so športniki pogosto predstavljeni predvsem kot podobe uspeha, medtem ko so vsakodnevni napor, dvomi, pritiski, odrekanja in porazi potisnjeni nekam v ozadje. Predavanje odpira prostor za razmislek o tem, kaj pomeni vztrajati, ohraniti notranjo motivacijo in disciplino tudi takrat, ko ni aplavza, ko ni uspeha ter je pomembna samo zvestoba jasno začrtani poti, četudi je trnova.