Prva javna razprava RKRS: Družbi moramo vračati to, kar nam družba daje, a ne nujno na način, kot ga družba ali politika od univerz včasih zahtevata

Dr. Majdič je izpostavil, da univerze niso izobraževalne institucije, ki izobražujejo za poklice: »Univerze moramo ustvarjati novo znanje, ki je izhodišče za napredek družbe, ne smemo pa se podrediti logiki razmišljanja, da moramo le izobraževati kadre za potrebe družbe in predvsem gospodarstva. Če bi se univerze podredile tej miselnosti in začele ustvarjati le specializante, ki bi jih takoj po koncu študija vpregli v utečene procese v obstoječem gospodarstvu, bi še bolj, kot smo že, postali ujetniki situacije, ki hrani samo sebe, a ne privede do napredka in vzdržuje nekakšen status quo. Univerze zato nikakor ne smemo pristati na to, da smo del tega utečenega sistema, temveč moramo biti tiste, ki moramo poudarjati ustvarjanje novega znanja, ki vodi v družbene spremembe in bolj inovativno gospodarstvo.« Univerze morajo dati mladim strokovna znanja na visoki ravni, a jih morajo hkrati tudi usposobiti, da bodo znali kreativno razmišljati, kritično presojati družbo in gospodarstvo, biti inovativni in ustvarjati nove paradigme razvoja. »V prihodnjih letih nas čakajo izjemni izzivi, kako ohraniti naš planet za naše otroke in vnuke. A tega ne bomo naredili, če bomo vzgajali inženirke, inženirje, ki se bodo sicer že med študijem naučili vse o motorjih z notranjim izgorevanjem, a ne bodo premogli sposobnosti kritičnega razmišljanja, kako spremeniti mobilnost, da ne bo več predstavljala grožnje za naš planet. Seveda potrebujemo inženirke, inženirje in izobraženke, izobražence vseh drugih strok, ki bodo zasedli delovna mesta tako v obstoječih podjetij kot v javnem sektorju, ki je pomemben del delovanja družbe. A vsaj tako, verjetno pa še bolj, pomembni so mladi, ki se ne bodo vključevali le v obstoječe paradigme, temveč bodo sami ustvarjali razvoj naše družbe. Z inovacijami, ki jih bodo prenesli na svetovne trge v obliki novih podjetij, z izboljšavami v delovanju javnega sektorja, z izobraževanjem novih generacij mladih v duhu svobodnega razmišljanja, inovativnosti, brez omejenosti v okove družbe, ki si jih postavljamo sami,« poudarja dr. Majdič.

Dr. Šelih se je dotaknila predvsem pomena družboslovja in humanistike za naš čas, saj velikokrat slišimo, da to niso obetavni študiji, da ne prinašajo dela ipd. »Družboslovje, po mojem mnenju, osmišlja posameznikovo in družbeno ravnanje; ga zna postaviti v določen kontekst. Družbene vede nam pomagajo pri iskanju bodočih alternativ življenja; pomagajo nam razumeti posledice tehnologij, ki jih uvajamo. In kot vemo, odpirajo moderne tehnologije vrsto etičnih, pravnih in splošnih družbenih vprašanj. Naloga družbenih ved je razčlemba teh vprašanj; njihova kritična ocena in iskanje možnih rešitev zanje. Družbene vede tako bistveno prispevajo k boljšemu življenju ljudi; pogosto so bolj kot druge občutljive za vprašanja človekovih pravic in demokracije. In, končno, a nikakor ne nazadnje, humanistične vede – te začetnice znanosti v človekovem in družbenem razvoju. To so znanosti, ki postavljajo najbolj eksistencialna vprašanja, – če se izrazim zelo splošno: razmišljajo o tem, kdo smo in kaj lahko postanemo; razvijajo kritično in ustvarjalno razmišljanje in osmišljajo človekovo ravnanje in družbeni razvoj.« Položaja družboslovja se je dotaknil tudi dr. Demšar: »Ko sem pred leti vodil Javno agencijo za raziskovalno dejavnost in obiskoval raziskovalne institucije, sem sogovornike vedno rad vprašal, kaj je njihov največji dosežek. Ena od njih je bila moja predgovornica prof. Šelih, ki mi je odgovorila, da je njeno raziskovanje in družbeno angažiranje pripomoglo k temu, da smo bili ena prvih držav, ki je odpravila smrtno kazen in dosmrtni zapor. Od takrat naprej se vedno, kadar slišim pohvalo, kako je Slovenija košček raja in miru na nemirni zemeljski obli, spomnim na to, da je za to močno zaslužno prav slovensko družboslovje.« Dr. Demšar se je dotaknil tudi materialnih razmer, v katerih delujejo javne univerze: »Res je, da je država relativno dober lastnik v pogledu zagotavljanja materialnih razmer, vendar, ali to kažejo tudi mednarodno primerljivi podatki? Ne; javna sredstva za raziskovalno dejavnost, ki jih prejmejo javne univerze v Sloveniji, predstavljajo zgolj 40 odstotkov povprečja EU. Velik korak naprej pomeni ravnokar sprejeti Zakon o raziskovalni in inovacijski dejavnosti, ki z izvirno rešitvijo vsakoletnega povečevanja sredstev za znanost opogumlja in obeta, da se predvidoma v desetih letih približamo evropskemu povprečju.«

Da je vprašanje koncesij predvsem vprašanje odnosa do bodočih študentov, je prepričan rektor Univerze v Novi Gorici prof. dr. Boštjan Golob. Kot je dejal, s podeljevanjem koncesij bogatijo študentski prostor.

RKRS bo nadaljevala z javnimi razpravami, katerih cilj je nastanek listine s konkretnimi predlogi in pobudami za razvoj visokega šolstva in družbe znanja.

Celoten posnetek razprave je na voljo tukaj.

Vir: Univerza v Ljubljani