Postati in biti pisateljica: (za)pletena omrežja slovenske književnosti

Ob izzidu knjige Ljubim lepa pisma: dopisovanja avtoric slovenske moderne (Založba Univerze v Novi Gorici, 2024) bomo iz območja literarne vede prestopili v svet književnosti in gledališke umetnosti. Osvetlile_i bomo pomen literarnih omrežij nekoč in danes in razpravljale_i o tem, v kolikšni meri vplivajo na umetniški razvoj in uveljavitev avtoric v današnjem času. Kdo je bil v oporo pisateljici, ki se je konec 20. stoletja zaradi svojih knjižnih del znašla na sodišču? Kako si utira pot v slovenskem gledališču umetnica, ki daje starejšim pisateljicam glas v mediju igrano-dokumentarne radijske oddaje?

Naši gostji bosta pisateljica Breda Smolnikar in gledališka igralka ter ustvarjalka Patrizia Jurinčič Finžgar, pogovor bo vodila prof. dr. Katja Mihurko. Na dogodku bo prvič prikazan video Ljubim lepa pisma Maye Franko.

Pisateljica Breda Smolnikar je začela pisati v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in tri knjige izdala pri Mladinski knjigi. V osemdesetih letih je svoja dela začela izdajati v samozaložbi in pod psevdonimom Gospa. Ta literarna dela so bila za oblast bodisi preveč religiozna (Balada o divjem mleku, 1980) bodisi preveč kritična do povojne oblasti (Ko je umiral Stob, 1982; Mrtvi Stob, 1983; Stobovske balade, 1985) in so zato postala predmet cenzure. Pisateljica je bila obsojena na pogojno kazen. Njen roman Ko se tam gori olistajo breze (samozaložba 1998), ki ga je poimenovala pripovedka, je bil predmet osem let dolgega sodnega procesa, v katerem so jo tožnice obtoževale, da je žaljivo upodobila njihovo družino. Dolgotrajno sojenje se je končalo z oprostitvijo na Ustavnem sodišču (2007), enako je bila osvobojena tudi na Evropskem sodišču za človekova pravice (2014). Nedavna samozaložena knjiga Pisma (2005-2020) prinaša obsežno korespondenco med njo in Jolko Milić, vključuje pa tudi pisma nekaterih drugih avtoric in avtorjev ter dokumentarno gradivo v povezavi s procesom.

Igralka in gledališka ustvarjalka Patrizia Jurinčič Finžgar se že vrsto let preizkuša tudi v pisanju in režiji. Je avtorica niza treh dokumentarno-igranih radijskih iger (produkcija slovenskega sedeža RAI v Trstu) posvečenih slovenskim pisateljicam Josipini Turnograjski, Luizi Pesjak in Pavlini Pajk. Študij dramske igre na AGRFT je zaključila leta 2015, leto kasneje pa magisterij iz smeri gledališko petje. Od leta 2016 je članica ansambla SNG Nova Gorica, istega leta pa je prejela Borštnikovo nagrado za mlado igralko; za magistrsko predstavo, glasbeno monodramo Moj Devetsto, pa še študentsko Prešernovo nagrado in nagrado Primorskega dnevnika. Za predstavo Bidovec-Tomažič: Tovarištvo, ki je bila uvrščena v spremljevalni program Tedna slovenske drame (produkcija SSG Trst), je napisala scenarij in vodila režijo.

Prof. dr. Katja Mihurko je vodja Raziskovalnega centra za humanistiko (UNG), predavateljica na Fakulteti za humanistiko in znanstvena svetnica na ZRC SAZU. Raziskuje reprezentacije ženskosti in moškosti na področju književnosti in literarne vede, s poudarkom na slovenski literaturi. Objavlja članke o ženskem gibanju v obdobju pred drugo svetovno vojno in v literarne študije vključuje pristope digitalne humanistike. Trenutno vodi projekt "Preobrazbe intimnosti v literarnem diskurzu slovenske moderne", ki ga financirata Javna agencija za raziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS) in Češki znanstvena agencija (GAČR) in projekt Spolna želja v delih slovenskih pisateljic (1890-1940) v transnacioalni perspektivi (ARIS).

Tokratni dogodek je organiziran v okviru projekta Transformacije intimnosti v literarnem diskurzu slovenske moderne (ARIS J6-3134, GAČR).