V SPOMIN - IN MEMORIAM -

2. junija 2021 je umrl doc. dr. Zoran Božič, predavatelj na Fakulteti za humanistiko in član Upravnega odbora Univerze v Novi Gorici.

Doc. dr. Zoran Božič je izhajal iz primorske družine, borbenost za pravičnost in svobodo, ki smo ju občudovali in spoštovali med mnogimi njegovimi odlikami, je bila vpisana v družinsko tradicijo – starša sta bila borca Gradnikove brigade. Bil je drugorojeni izmed trojčkov, otroštvo je preživel v Kranju. Po gimnaziji se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je zaključil študij slovenščine in primerjalne književnosti. Poklicno pot je začel leta 1979 kot srednješolski profesor v Novi Gorici.
Leta 2010 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani doktoriral z zelo odmevno disertacijo, ki je bila posvečena poeziji Franceta Prešerna v srednješolskih učbenikih in njeni recepciji. S tem delom in z drugimi izvirnimi znanstvenimi prispevku o Prešernu je postal eden izmed najpomembnejših slovenskih prešernoslovcev. Njegovi znanstvenimi prispevki o prvem med slovenskimi pesniki so bili objavljeni v revijah po vsem svetu, odlikoval se je tudi kot pisec učbenikov.
Želja po spreminjanju in obračanju sveta na bolje ga je leta 2012 pripeljala v Državni svet Republike Slovenije, kjer je predsedoval Komisiji za kulturo, šolstvo, znanost in šport.
Leta 2004 je začel svoje znanje razdajati tudi študentom in študentkam slovenistike na Fakulteti za humanistiko. Program fakultete je sooblikoval in neprecenljivo prispeval k njegovi prepoznavnosti v strokovni in širši javnosti. Bil je nosilec več predmetov s področja starejše slovenske književnosti in didaktike slovenskega jezika in književnosti.
Kot izjemno dejavnega člana smo ga spoštovali v različnih komisijah in v stanovskih združenjih, kjer je njegova tehtna in premišljena beseda nemalokrat prispevala k pomembnim odločitvam. Leta 2019 je bil izvoljen v Upravni odbor Univerze v Novi Gorici.
Doc. dr. Zoran Božič je vselej podpiral študentske pobude in iskal načine, kako bi prispeval k njihovi uresničitvi – tudi zato je bil, kakor so povedali njegovi študenti in študentke, najbolj priljubljen profesor na Fakuleti za humanistiko. Za razvoj mlade novogoriške univerzitetne slovenistike so bile dragocene njegove raziskave primorskih avtorjev in avtoric, ki jih ni le objavljal v znanstvenih publikacijah, temveč jih je znal približati različnim občinstvom – vselej tako, da je na koncu požel dolg in navdušen aplavz.
Njegova življenjska vedrina in modrost sta se napajali ne le v stiku s književnostjo in umetnostjo, temveč tudi v življenjskem krogu narave, ki ga je vsako leto občudoval v družinskem sadovnjaku na Kojskem. Letošnje leto nas je še razveseljeval s spomladanskimi tihožitji, jeseni bomo pogrešali podobe briškega bogastva skozi njegov objektiv. Še bolj bomo pogrešali njegov smeh, ki je velikokrat odmeval po naši stavbi v Rožni Dolini in bistroumne pogovore, ki smo jih nosili s seboj še dolgo po zadnji besedi. Njegova skrb za rast novogoriške slovenistike, ki je obrodila številne bogate sadove, nas zavezujeta, da še naprej stopamo po poti, ki jo začrtal. Hvaležni smo, da smo bili njegovi sopotniki in sopotnice.

Prof. dr. Katja Mihurko Poniž v imenu sodelavk in sodelavcev Univerze v Novi Gorici

V ponedeljek, 7. junija ob 11. uri bo za pokojnika v gledališki dvorani Gimnazije Nova Gorica žalna seja, v žalno knjigo se bo mogoče vpisati tudi med 13. in 18. uro v Zeleni dvorani Mestne občine Nova Gorica. Pogreb bo istega dne ob 15. uri na pokopališču v Kojskem, od pokojnika se bo mogoče posloviti v tamkajšnji mrliški vežici od 14. ure dalje.